Če izhajam iz tega, zakaj človek sploh prične plezati, je končni ideal tak: čim teže, čim više in na čimbolj preprost način - in če se da, sam. To je idealna oblika. Res pa je, da je takih velikih dejanj sposobno izredno malo ljudi; da bi pa šli povprečne vzpone delat vsak posamič, je pa predrago. Potem je že bolje, da se vzame več ljudi skupaj in vseeno naredijo veliko dejanje, pa čeprav prideta samo eden ali dva na vrh. Vrh tega so posamični vzponi mogoči samo tam, kjer stena omogoča hiter vzpon in sestop brez uporabe posebne tehnične opreme. Kajti če morate v skale zabijati kline, je solo vzpona hitro konec. Človek lahko ponese s seboj nekaj hrane, pijače, kuhalnik itn. - že to takoj nanese 20 kilogramov na plečih - če bi moral nesti še vso tehnično opremo, pa ne bi več šlo. Pa še časa bi mu zmanjkalo. To so torej omejitve. A ideal ostaja. Ne nazadnje, če človek nekaj spleza sam, mu to nudi tudi najvišje osebno zadovoljstvo.