Naša po jami počasi napreduje in začnejo se prva brezna; Maranto in nato še 90m spust po breznu Maria Dolores. Zadnji spust na globino nekje okoli -270m je čudovit, ogromno brezno vsaj, tako se mi je zdelo, takrat še nisem vedel, da me čaka mogočno brezno Grosso e stanco (Velik in Utrujen), ki je sicer tudi največje brezno v jami. Globok pa je preko 180m, jamarja pa pripelje na globino 650m. No pred spustom v to brezno smo se za nekaj časa ustavili na prvem bivaku, zamenjali karbid, se nekoliko okrepčali, ter nadaljevali svojo pot v nam še neznani svet. Potovanje skozi največje brezno, pusti skoraj vsakemu poseben občutek, občutek neizmerne velikosti narave. Jaz sem prvi od naše četverice in nekje v globini zagledam dve mali lučki. Počasi se približujem, na tej globini pa zaslišim tudi žuborenje vode in ko stopim na dno velikega brezna, srečam nasmejanega Luko Zalokarja in malega Brleta, ki zavita v astro folijo čakata, da se naša ekipa spusti čez brezno, saj bosta šele takrat lahko pričela plezati po neobremenjeni vrvi. Takoj ko pridem do njiju, mi sporočita, da se vračata na površje, da sta si odpočila na bivaku, ki se nahaja na 900 in da imamo do njega še dobro uro in pol. Jaz pa med čakanjem na ostale poskušam fotografirati, ampak mi vlaga na lečah dela neznatne probleme in tako porabim dobrih petnajst minut za motiv, kateri ni uspel kaj prida dobro. Takrat je sta Jure in Sandi že pri meni, Sandi snema, Jure pa sporoča v bazni tabor naš položaj. Iz Baznega tabora nam Marko Pirc sporoči, da je ekipa, ki prodira proti dnu, dosegla globino 1300m in da se vračajo nazaj. Nekateri bodo spali na zadnjem bivaku, preostali del ekipe pa bo prišel spat na 900m. To je pomenilo, da za našo ekipo ne bo prostora in da se bomo morali vrniti nazaj proti površju, vsaj tako je zvenelo.