Njegov pesniški jezik je gost in ima značilno barvo. To pa pomeni, da avtor globinsko obvlada italijanščino, kar je v bistvu idealna pozicija tudi za prevajalca. Ni čudno, če je pred leti Miha Obit stopil v javnost kot prevajalec s knjigo o novejši slovenski poeziji. Ta, postmodernistična, poezija pa se je povsem utemeljevala v jeziku in jezikovni bravuroznosti. Obit je pričel plezati kar na visok hrib. Nedvomno je Mihovo delo pomembno, saj se na tak način Benečan na najvišji ravni vključuje v literarno posredništvo med slovenskim in italijanskim literarnim svetom. Mnoge osrednje slovenske literarne poti gredo tako, tudi in predvsem po Obitovi zaslugi, po beneški poti Morda za italijanskega bralca to ne bo tako pomembno, za nas pa je. (ma)