Zgodba seže nekaj stoletij nazaj, ko se je radmirski župnik Steržinar domislil, da bi lahko socialno bedo tamkajšnje skupnosti rešil na način, da pridejo do romarskega središča. Tako je »uštimal«, da so pričeli častiti sv. Frančiška Ksaverija in kot relikt kos indijskega blaga, ki naj bi ga staknil od nekega misijonarja, ta pa naj bi imel čudežno moč ozdravljenja. Šov se je pričel. V nekaj letih se je zgodba razširila čez tedanjo Habsburgijo. Darovi so pričeli deževati in kmalu so za radmirske čudeže izvedeli na habsburškem dvoru. Glavni darovi, poleg monštranc in dejstva, da je bilo kmalu dovolj sredstev za izgradnjo čudovite baročne cerkvice, so bili mašni plašči, ki so jih Radmirčani prejemali od številnih dvorov po Evropi, predvsem zato, ker so bili takrat Habsburžani prisotni na številnih dvorih. Naštejmo nekaj darovalcev: avstrijska nadvojvodinja Marija Magdalena, Marija Terezija, ki je bojda enega celo sama stkala, poljska kraljica Marija Jožefa, njen sin, princ Avgust Ksaver, mati francoskega kralja Ludvika XVI.… Posamezni plašči vsebujejo celo čez 15 kg zlate niti, s srebrom je nekaj podobnega; običajno so svileni. Pa pustimo to, da se ne najde kdo, ki bi ga zasrbeli prsti. Dejstvo je, da je mogoče te plašče videti le v skupinah z več kot osmimi obiskovalci, edini uradni čas obiska pa je v dopoldanskih urah, ob torkih. Drugače lahko ogled omogočijo gospod tamkajšnji, farovški.