Napovedovanje usode literarnega dela je tvegano početje. Vladimir Bartol je v svojih dnevnikih sklepal, da bo zares cenjen šele trideset let po smrti. Zdi se, da ga je usoda nekoliko prehitela. Priznanje je doživel sredi osemdesetih, torej deset let pred rokom, ki ga je postavil sam, danes pa je zanimanje zanj pravzaprav manjše kot v teh časih, ko je z Alamutom slovenski književnosti prvi odprl vrata na svetovno literarno prizorišče - in že zato požel vsesplošno navdušenje. Danes, ko se z objavo zgodbe Draga Jančarja postavlja ugledna ameriška literarna revija, ko Tomaž Šalamun izdaja knjigo pri založniku, ki se osredotoča le na prevode največjih pesnikov, vključno z Nobelovko Szymborsko, in ko knjige slovenskih avtorjev ocenjujejo literarne priloge najbolj uglednih svetovnih časnikov, od Le Mondea do New York Timesa, je položaj drugačen. Vstop na svetovno prizorišče ni več zmaga, temveč pričetek tekme.