zvezi z nejasno razlago nove snovi, neprimernim odnosom učitelja do posameznih učencev ali z nesprejemljivimi/ nerazumljivimi kriteriji za ocenjevanje. Razen učencev bi najbolj utemeljeno lahko učiteljevo uspešnost ali učinkovitost presojali njegovi kolegi učitelji, ki so strokovnjaki iz istega predmetnega področja, poučujejo na isti šoli, v enakih usmeritvah, delajo s podobnimi učenci in imajo že nekaj delovnih izkušenj. Vendar so, kot smo že predhodno ugotovili, hospitacije kolegov pri učiteljih še redkejše kakor obiski ravnateljev ali inšpektorjev. Razlogov za to je več, od prekrivanja obveznosti v urniku, ko ne morejo biti v dveh razredih hkrati, do občutka nelagodnosti, da se bodo potem sami znašli na drugi, opazovani strani in se tako hote podvrgli kritiki, ki ni nujno potrebna. Za neobvezno vabilo kolega, da prisostvuje učni uri se odločajo bolj samozavestni učitelji, ki v bistvu pričakujejo pohvalo ali potrditev lastnih domnev, da dobro delajo. Težko bi našli koga, ki mu ne bi bilo neprijetno ob negativni kritiki, vendar se moramo naučiti sprejemati dobronamerne pripombe, ker bomo le tako lahko zagotovili osebnostno in strokovno rast. Še najpogosteje hospitirajo pri učiteljih študenti, pripravniki ali predmetni didaktiki. Študenti so sprva zelo kritični, ko pa se sami preizkusijo v poučevanju, postanejo bolj strpni. V času prakse, ko je njihova ocena odvisna od mentorja, vse negativne pripombe zadržijo za končno poročilo, katerega sestavni del je njihovo vrednotenje mentorja in učiteljem raje sporočajo le tista mnenja, ki so pohvalna, da se izognejo morebitni zameri ali neželeni oceni. Tudi učitelji pripravniki so od svojih mentorjev preveč odvisni in premalo izkušeni, da bi od njih pričakovali veliko kritičnih pripomb. Razberemo jih lahko posredno, iz njihovih vprašanj in komentarjev v poročilih. Pri učiteljih, ki s Pedagoško fakulteto sodelujejo kot mentorji, smo predmetni didaktiki že dosegli bistven premik v miselnosti, da opazovalci učnih ur ne iščemo samo napak in ne uživamo v tem, da jim pokažemo, da znamo več kakor oni, temveč da se želimo od njih veliko naučiti, hkrati pa se jim lahko vsaj malo zahvalimo s tem, da jih opozorimo na morebitne spodrsljaje ali pomanjkljivosti, da bo v prihodnje njihov pouk še učinkovitejši. Zaradi tega nas z veseljem povabijo v svoje razrede in z nami delijo zadovoljstvo ob svojih uspehih. Sodelovalno vzdušje in timsko delo sta najosnovnejša pogoja za profesionalni razvoj. Anketirani učitelji in študenti so konstruktivnemu odzivanju na kritične pripombe namenili podobne ocene pomembnosti kakor ugotavljanju razlogov za uspešne in neuspešne dejavnosti. 90,38% učiteljev in 35,571% študentov je konstruktivnemu odzivanju na kritične pripombe pripisalo največjo stopnjo pomembnosti, 9,62% učiteljev in 28,57% študentov se je odločilo za zelo pomembno, 21,43% študentov za pomembno in 14,29% študentov je izbralo oceno manj pomembno. Pri analizi rezultatov ankete o sestavinah pouka, ki jih je potrebno upoštevati pri vrednotenju, smo ugotovili, da se najbolj ujemajo rezultati učiteljev in študentov pri oceni zelo pomembno (4), nato pri najbolj pomembno (5) in da je zelo nizek odstotek glasov učiteljev in študentov pri ocenah manj pomembno in najmanj pomembno namenjen le manjšemu številu trditev. Pri večini od njih so ocene le v treh najvišjih kategorijah pomembnosti, kar kaže na to, da smo izbrali ustrezne sestavine pouka za vrednotenje uspešnosti učne ure.