šala reči, da je od ene stekleničke že ne bo konec. Oči se je pomiril in mi dal telefonsko številko, na katero ga lahko pokličem, če bi bilo kaj narobe. A je bilo vse v najlepšem redu. Ela je spala do jutra in njena starša sta bila šokirana. Zjutraj me je oči obtožil, da sem jo z nečim omamila, Maša pa je bila videti zadovoljna. V nedeljo, ko sem prišla domov, je bila mami dobre volje. Kuhala je kosilo in me vprašala: »Kako si se imela?« Moram reči, da se mi je pri očiju zdelo, kot da bi mi Gregor šel iz glave. Daleč od oči, daleč od srca, pravijo. Ko pa sem se približala oknu, s katerega se vidi h Gregorju, me je spet zgrabilo. Spraševala sem se, če je še doma ali je šel že jadrat. In seveda se mi je obraz spet razpotegnil in tako načenjal mamino dobro razpoloženje. »Dobro,« sem odgovorila. »In kako je kaj punčka?« je vprašala. Ne spomnim se, da bi že kdaj vprašala po dojenčku. Ko se je Ela rodila, je poslala vljudnostni telegram, potem pa se je pretvarjala, da sploh ne obstaja. Nisem se mogla zadržati, da se ne bi pohvalila, kako uspešna varuška sem bila prejšnji večer. Ko sem ji vse razložila in pričakovala pohvalo za svoje izjemne sposobnosti, je mami skoraj pregorela od ogorčenja. »Ali sta tadva človeka normalna!« je prhnila. »Da te pustita samo s tri mesece starim otrokom, ki bi se lahko ponoči zadušil, ki bi … Raje sploh ne pomislim, kaj vse bi se lahko zgodilo.« Potem je zajela sapo. »Tvoj oče, tvoj oče …« Iskala je besedo, ki bi ga najbolje opisala. Zdelo se mi je, da kot računalnik izloča besede, ki niso primerne, da bi jih kulturen človek izgovoril na glas. »Navaden osel,« je sklenila nazadnje. »A veš, da je tebe, ko si bila stara pol leta in sem ga nekega večera prosila, naj te čuva, odvlekel na neki žur, se tam napil kot krava in potem so te pazile neke napol pijane in napol zadrogirane tra-