kot Humpty Dumpty, ona pa je dejala, da bom morala trdo delati, če hočem spet sestaviti koščke svojega življenja v celoto. Zdaj domnevam, da je čoln, v katerega se nisem želela vkrcati v tistih sanjah, predstavljal mojo telesno preizkušnjo, s katero se bom primorana ukvarjati v tem življenju.« Liza mi je povedala, da je po nesreči tako kot Humpty Dumpty pustila razbite delce, ki so predstavljali njo samo, več mesecev ležati na tleh. Nato je sanjala o istem čolnu in reki, le da se je zdaj čoln sukal v krogih. Ugotovila je, da se je to zgodilo zaradi njene paralize, ki je pomenila, da lahko vesla samo z eno roko. »Spoznala sem, da se bom morala odločiti, ali se bom naučila upravljati ta čoln ali pa se bom utopila v svojem obupu,« je rekla. »Prav tako sem sprevidela, da čolna ne bom mogla nikoli zamenjati za drugega, čeprav bi si to iz dna duše želela. Sklenila sem storiti, kar bo potrebno, da bi obvladala to svoje majceno plovilo.« Lizine telesne omejitve so jo privedle do tega, da se je lotila stvari, na katere prej še pomislila ne bi. »Najprej pa sem morala spremeniti podobo, ki sem jo imela o sebi. Čeprav se moje telo ni več moglo premikati s hitrostjo, kakršne sem bila navajena pred nesrečo, sem še vedno po svoji volji upravljala s hitrostjo, s kakršno so se lahko pomikali moj um, srce in duša. Nesreče niso naključne, sem sklenila pri sebi in nazadnje začela verjeti, da gotovo obstaja neki razlog, zaradi katerega so mi nebeške sile dale ta čoln. In tako sem se nekega popoldneva posvetila molitvi. Predstavljala sem si sebe v tistem čolnu, izpustila sem vesla v vodo, medtem pa molila: ‘Prav, torej veslaj ti.’« Liza je poudarila, da je bilo to dejanje predaje zelo težko ohranjati. Pogosto se je zjutraj zbudila okopana v znoju od skrajne jeze, ki jo je prevzela med spanjem. Prestala je tudi več depresivnih obdobij. »Ljudje, ki niso sami okusili travme ali invalidnosti, si ne znajo celovito predstavljati, kaj pomenijo,« je rekla. »Ves tvoj svet se spremeni, in sem sodijo tvoja prijateljstva, sanje, pričakovanja o poroki in možnosti, da bi imela otroke. Ne samo, da so se zmanjšale moje telesne sposobnosti - spremenili so se vsi načrti, kar sem jih imela za svoje življenje. Pa tudi strahovi, s katerimi se soočiš, so nepopisni in se začnejo z: ‘Kako bom odslej sploh preživela?’« Toda Liza se je sklenila tvorno odzvati na svojo krizo, ker je želela sama uveljaviti več avtoritete nad oblikovanjem svoje prihodnosti, kakor pa jo je vzpostavila nesreča.