rdeče in modre, zelene in rumene, bele in črne, vijoličaste in srebrne, oranžne in rjave. Barve so naredile na gledalca posebno močan vtis; zdelo se je celo, da sijejo in podrhtevajo! Jeremija je začutil, da mu srce burneje utripa, kakor da bi se dokopal do nekega neverjetno pomembnega odkritja; vendar ne bi mogel povedati, za kakšno odkritje gre. »Dajmo, premakni se na drugo stran mize,« ga je nahrulila Mabel. »Nimaš kaj zijati v tuje delo, pač pa se posveti svojemu!« Jeremija se je presedel. Zdaj je bil celo vesel, da je vezenina skrita za njegovim hrbtom, kajti pogled nanjo bi nedvomno odvračal njegovo pozornost. On pa je želel zašiti čim več in opraviti delo kar se da dobro. Iz ročne torbice je vzel etui s šivankami, škarje, naprstnik in sukanec. Kvačko, tri bršljanove vejice in čopič je pustil notri. »In kaj naj zašijem najprej?« je vprašal. »Kar hočeš,« je v rahlo prezirljivem tonu odgovorila Mabel. Jeremija je potegnil k sebi belo srajco, ki je bila na več mestih razparana po šivih. Iz čarobnega etuija je potegnil šivanko srednje velikosti, vdel nit skozi uho in si na desni kazalec nataknil naprstnik; tako je videl pri svoji materi. Potem se je smelo lotil dela. 352