»Ne, ni bilo teme. Bila je gosta megla, ki jo je vsake toliko raztrgala senca, obris.« Slepota sedemnajstletnega Ljubljančana Simona Podobnikarja je bila posledica tri mesece prezgodnjega rojstva. Tehtal je borih 780 gramov. Življenje se mu je čez noč spremenilo v Belgiji, v očesni kliniki v Antwerpnu, kjer so mu z operacijo zaradi sive mrene odstranili očesni leči, ki so ju nadomestila očala z dioptrijo 14 in 17. Ena očala ima za kratkovidnost, druga za daljnovidnost. »Zame se je zgodil čudež. Občutek ... bilo je čudno, vznemirljivo. Pred mano so nenadoma zrasle velike, ogromne stvari. Nisem si predstavljal, da so ljudje tako veliki. Zdaj hodim po hodniku in vidim človeka že na meter, meter in pol. Prej sem ga šele, ko mi je prišel čisto blizu. Ali pa miza. Prej sem z roko drsel po njenih robovih, a nisem vedel, da je tako velika,« občutke niza Simon. Pripoveduje, da si pred operacijo ni predstavljal, da so predmeti tako čistih linij, obrisov in ostrih robov. Vse je bilo zabrisano.