Odplačala je vse dolgove na Miklovini in obdržala posestvo ter hišo z gostilno, močno pa je skrčila kmetovanje in pozneje opustila še pekarijo. »Prekoračim nekaj stopnic in vstopim skozi široka vrata. Prečkam malce temno vežo, kjer 'neokretna' naprava za točenje piva zavira promet, in hušknem v gostilniško sobo z obširnimi hrastovimi mizami, nerodnimi klopmi in čvrstimi, okornimi stoli. V zadnjem predelu razsežnega prostora, kjer vodijo velika vrata v drugi, 'boljši' lokal, oklepa do stropa segajoča iz črnih lesenih prečk sestavljena ograja gospodarski kotiček z omaricami, policami in razno gostilniško ropotijo. V tem važnem prostorčku se suče priletna živahna gospa, oblečena v čedno, čeprav malce starinsko obleko,« je takratno gostilno in Miklovo mamo opisal vnuk Vojko, tisti, za katerega je Miklova mama ob prezgodnjem rojstvu uredila nekakšen inkubator in ki je leta 1997 v brošuro zbral svoje spomine nanjo.