Septembra so nedvomno minila leta, ko je bil znan kot »puščavski princ«, zaljubljen v kamelje dirke. Zaradi hobijev - tako kot njegov oče, ustanovitelj sodobne Savdske Arabije kralj Abdul Aziz - nikdar ni zanemarjal državniških dolžnosti in kraljevske odgovornosti. Leta 1998, ko je njegov polbrat kralj Fahd preživel kap in zaradi nje fizično, predvsem pa mentalno oslabel, je Abdulah počasi, a vztrajno prevzemal žezlo oblasti. Čeprav je Savdska Arabija družinska kraljevina dveh vahabitskih dinastij, v kateri je kralj samo prvi med enakimi, biti prvi ni lahko. Rivalstva med brati in polbrati so v polfevdalni državi s 500.000 naftnimi vrelci predvsem v zadnjem času pogosta in bolj neusmiljena. Abdulova oblast z nujnimi posveti s kraljem Fahdom in petimi brati je bila do septembra od znotraj varna, čeprav je z »vojno napovedjo« korupciji dregnil v najbolj občutljivi del med družinske člane razdeljene oblasti. Vojno je začel z bitko na lastnem pragu. Svojim sinovom je prepovedal poslovanje na podlagi družinskih privilegijev. Širši družini je podobne posle deloma preprečil s fiskalnimi reformami. Nekaj tisoč princem je oklestil državne rente. Vplivnim sorodnikom je prepovedal sklepanje pogodb z vlado brez nekakšne oblike javnega razpisa. Vse to mu je okrepilo naklonjenost med ljudmi, ki so vse bolj nezadovoljni nad razrednimi razlikami in trdo roko oblasti.