To je bil čas, ko je mlada Amerika v pionirski opojnosti že prevzemala žezlo tehnike od Evrope in je odpirala rudnike, gradila železnice, izumljala telegraf. Pri Baragu, tem sicer povsem duhovno usmerjenem Evropejcu, je zaznati neko zadržano, a simpatično spremljanje njenega tehničnega napredka: tako je na primer v New Yorku navdušen nad prometnimi sredstvi in nad širokimi, ravnimi, dolgimi ulicami. »Dokler sem bil v Evropi,« piše sestri ob prihodu v Ameriko, »si ne bi bil mogel nikoli misliti, da so tukaj dosegli že takšno stopnjo kulture (toda žal samo v svetni kulturi).« V Ameriki Baraga tudi z veseljem - kako ne bi, ob neznanskih razdaljah - doživi čudo stoletja: vlak. Prvič v življenju sede nanj, ko se v novembru 1836 (do železnice med Ljubljano in Trstom bo treba čakati še dvajset let!) odpelje iz Detroita v New York. Z uro v roki izračunava fantastično naglico, s katero ga nosi čez Pensilvanijo: 48 kilometrov na uro!