Prevzem pa je videti popolnoma drugače, če si npr. direktor malega mesta velikih nakupov in kot krt počasi in tiho malo po malo riješ, si neopazen in č araš z družbo pooblaščenko. Ko si že pri koncu in se ti lahko malo zalomi, računaš na »nepazljivost « tožilca, stvar zastara in razglašen si za carskega inovatorja. Takrat tudi hrabro stopiš v javnost, podučuješ vse okoli sebe ter si celo užaljen, ker so te mogoče po krivici stigmatizirali. Nikoli pa ne bo znano, če in koliko ničel je stalo za tožilsko »nepazljivostjo«. Če si star okoli 70 let, si starost lahko popestriš na različne načine. Namesto da postaneš častni predsednik Desusa, se potem, ko si pozidal pol Slovenije in veliko tujine, odpraviš v preročišče v Delfih. Tam ti prerokujejo, da ustanovi družbo Delfi, ki ti bo prinesla bajno bogastvo, s katerim lahko širša družina preživi tisoč let. Če ti že ne uspe dočakati starosti Metuzalema in uživati bogastva ter imaš pred seboj mogoče le še nekaj let, si lahko kot faraon zgradiš piramido. Tja te bodo balzamiranega s spremstvom, zlatom in dragulji pokopali, čez dva tisoč let pa bodo zanamci ugotovili, da je šlo za pripadnika neverjetno pohlepne civilizacije. Piramido naj zgradijo zaposleni sužnji, oziroma iztisnjeni delničarji, ki naj bodo veseli, da imajo ohranjeno življenje ter pravico do slabo plačanega dela. Lepo je tudi, če si vaški intelektualec in se v karieri preseliš v malo večjo vas. Tam te bodisi Piskernik ali Skodelčnik pripravlja za prevzem žezla in z zunanjim blagoslovom kot protežiranec postaneš primus inter pares. Če se že izmuzne Hermes, pa se zanka zategne okoli vratu Merkurja. Postaneš tako prevzeten, da iz nič dobiš večstomilijonski kredit brez realnih garancij, vehementno pa že vnaprej napoveš iztisnitev malih delničarjev. Zaposlenim podeliš pravico delati, vsaj dokler bo šlo, to pa slednji s sklonjeno glavo ponižno in hvaležno sprejmejo kot gesto velike milosti. Ko se vsega naveličaš, »svojo« lastnino z dobičkom prodaš, za ljudi pa naj skrbi, kdor hoče. Če držiš v rokah šrotarico, je to lahko nevarno početje. Neprevidno opletanje ima lahko za posledico, da zadeneš zlatoroga in ga poškoduješ ali celo uničiš, in pivski »nacionalni interes« gre po zlu. Brodenje po mulju se nevarno približuje kritični točki in nekaj je treba storiti. Č e to ne uspe vladi, se lahko zanesemo le še na dr. Hribarjevo pod pogojem, da bo voljna napisati udarni sestavek z naslovom Zaustavite Šrota. Zgoraj navedeni primeri so verjetno le najbolj opazen vrh ledene gore. V bistvu gre za tragedijo Slovencev, ki so 45 let ustvarjali družbeno premoženje, zdaj pa se jim pred očmi nesramno in brezobzirno odtujuje. In protagonisti so iz struje tistih, ki so nam desetletja prali možgane in nam petnajst let jemljejo iz žepov ter trgajo od ust, vendar jih kljub temu vedno znova mazohistično volimo, kot da smo res za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni. Pri grabljenju premoženja so vsi tiho. Delavci so tiho, zgagar Semolič in drugi »sindikalisti « so tiho, Kosov kljun, ki je v primerjalno nepomembnih zadevah vedno poln korupcije, je zaprt. Bivši predsednik, ki je vsepovsod naročeno vprašan, da lahko vsiljuje svoja mnenja, ki škodijo vladi in državi, je tiho, sedanji predsednik, organi pregona, moralne avtoritete, č e jih sploh imamo, vsi so tiho. Vlada se trudi, a rezultat brez političnega konsenza je vprašljiv. Prevzemniki kvazimenedžerji imajo skupno lastnost, da so blizu združbi TRG 21, zlasti pa imajo veliko srečo, da ne poslujejo na Kitajskem, saj bi jih tam že zdavnaj odpeljali na športni štadion, vendar ne na ogled tekme.