Res se mi zdi, da je največja odlika haiku bloka v Apokalipsi prav v tej večglasnosti, raznolikosti. V kazalu je blok račlenjen na na tri razdelke: Haiku na Zahodu, Haiku v Sloveniji in Haiku na Vzhodu, vendar ta razdelitev očitno ni dosledno izpeljana, saj je čisto na začetek prišlo nekaj teoretičnih tekstov, ki zadevajo haiku nasploh, mednje pa je urednik uvrstil kratek izbor Bašôjevih pesmi v prevodu D. Anakieva in P. Reparja in esej Hirošija Jamasakija-Vukelića o Busonu - pesniku nostalgije (s prevodi Busonovih haikujev), ki bi pravzaprav sodila v razdelek Haiku na Vzhodu. Pravzaprav se mi je šele kasneje posvetilo, da se razdelitev na vzhodni, slovenski in zahodni haiku nanaša samo na kratka izbora, posvečena prevodom (a) novejših japonskih in (b) nejaponskih haikujev, pa še na izbor slovenskih haikujev. (Slednji je nemara jedro tematskega bloka.) Ves prostor okrog teh treh razdelkov zapolnjujejo razmišljanja o haikuju, prav ta pa so v več pogledih nenavadno raznolika. Tako najdemo poleg spisov z očitnimi teoretskimi pretenzijami tudi čisto osebne izpovedi, prevladujejo pa seveda kratki sestavki, kakršni sicer polnijo časopise, ki so namenjeni ožjemu krogu ljubiteljev haikuja na vseh koncih sveta. Med drugim je tu ponatisnjena skoraj celotna knjiga Jožeta Volariča (Popotnik skozi haiku), ki govori o pesnikovih izkušnjah ob srečanju s to kratko obliko. Tu najdemo tudi zgoščene nasvete izkušenih haikuistov na temo “kako pisati haiku“, “kaj je in kaj ni haiku“. Prav ti bodo od vsega tega najbolj dobrodošli vsem, ki šele stopajo v ta svet. Vsa ta raznolikost je namenjena svobodnemu odločanju o tem, kaj si bomo izbrali oz. kaj sprejeli kot vzorec “pravega haikuja“. Verjetno pa bodo na oblikovanje ustreznih norm - vsaj tako kot vsi ti teoretski in/ali poljudni sestavki, če ne še bolj - vplivali zgledi, ki jih predstavljajo v naštetih treh razdelkih objavljeni haikuji. Tudi tu, enako kot v “teoriji“, je prišla do besede večglasnost, prostor pod soncem so si priborili različni kánoni, tako kar zadeva obliko, kot tudi glede vsebine, na primer glede tega, v kakšni meri, če sploh, je haiku zavezan filozofiji zen budizma. Na primere formalne in idejne neutesnjenosti naletimo tako pri nekaterih zahodnih haikuistih (J. Kerouac, B. Setterlind), kot tudi pri nekaterih novejših japonskih pesnikih (primer za to je Santôka). Ob religioznem pesniku Bašôju je kot z budizmom povsem neobremenjen pesnik predstavljen Josa Buson. Seveda pa včasih ni jasno, v kolikšni meri so prevodi odraz oblikovnih posebnosti izvirnika. Vsekakor menim, da si bo vsakdo izbiral vzore po lastnih nagnjenjih in talentih. Večina prevodov daje dober vtis, včasih pa so se prevajalcem pripetile jezikovne nerodnosti, ki izvirajo prejkone iz negativnega odnosa do jezika kot medija. V zvezi s tem bi omenil, da je jezikovna ohlapnost nekje tudi idejno utemeljena s tem, da je “haiku izven jezika“, kot pravi D. Anakiev v svojem eseju, ki je posvečen Volaričevemu Popotniku. Sam se s z njim do neke mere celo strinjam, morda je haiku res zavezan neki stvarnosti, ki presega našo določenost z jezikovno normo (ali navado). Tu gre dejansko za radikalni prelom med “lingvizmom“ (po moje cerebralizmom) in zenovsko zavezanostjo stvarnosti, ki mene (haikuista, pesnika) presega. In vendar sem prepričan, da naj vsakdo piše haikuje v jeziku, ki mu je v resnici domač, to seveda velja tudi za prevode. Tu ne gre za “jezikovno pikantnost ali poklicno perfektnost“, ki ju omenja Anakiev, pač pa za pravo besedo, táko, ki bralca ne bo zavajala ne s pomenom ne z zvenom. Če prevajalec govori o “stopi“, kadar misli na stopinjo, kadar zapiše “opleti“, kadar misli na tisto, kar izraža slovenski glagolj plesti; kadar “dodaja“ premog na ogenj, namesto da bi ga nalagal, ko govori o “pomešanem“ namesto o zmedenem življenju, - v teh (in v mnogih drugih podobnih) primerih bo v bralcu zbudil nepotrebno zmedenost, odpor (namesto občudovanja in vživljanja) ali vsaj zmigovanje z rameni. Tudi primeri kot “javlja se mi“ (recimo s pismi) - namesto oglaša - po nepotrebnem uvajajo stilno zaznamovanost, ki zgreši zaželeni učinek. Verjemem mu, da je res, kar pravi, namreč, da na Japonskem raje nagrajujejo prevode haikujev, ki v izvirniku ne vsebujejo (neprevedljivih) jezikovnih fines. Seveda, saj ne more biti drugače! (Verjetno tudi vsi manjši narodi v širnem svetu laže prodrejo z romani, ki jih je mo-