Tisti dan, ko smo postavili šotor ob jezeru pod goro Barnett, smo dopoldne srečali prvega Wandjino. Do takrat smo se nekako izogibali, da bi si ogledovali stenske slikarije tam, kjer so bili kažipoti, kjer je bilo vse shojeno in so v bush izginevale turistične skupine, ki so jih vodili zagoreli vodiči. Takoj ko je zraven več ljudi kot naša družinska celica, jih je preveč. Potem smo zavili po stezici, kjer ni nič posebnega pisalo, in parkirali. Nemara je bilo samo kilometer globlje v bushu, ko se je pred nami odprla ena tistih čudovitih dolinic, ki jih je v Kimberleyju veliko. Na koncu je bilo jezerce, komaj večje od navadnega bazena, okrog rdečkaste skale in dracene in palme in evkalipti, močvirska trava in lokvanji, v jezerce pa je padal slap, komaj za potoček ga je bilo, in na vrhu je stal kot osamljeni stražar ogoleli boab, drevo - steklenica. Pod previsno steno, ne tako skrito, da ga ne bi videl, če si šel naokoli, ne tako očito, da ga ne spregledal, če si se zadovoljil samo z generalnim pogledom, kar marsikdo tudi stori in teče naprej, je bil Wandjina v spremstvu dveh kač.