29 Corneille je s tem besedilom, navedel ga je v španščini, začel svoj »Avertissement« k tragediji iz leta 1648. Jezuit Juan Mariana je v latinščini napisal Zgodovino Španije (1592, 1595, 1616) in jo sam prevedel v španščino (1601). Prav Mariana je k legendi ljudskih romanc dodal motiv Himenine ljubezni do junaka. Corneille je – kakor lahko od trageda pričakujemo, a tudi s presenetljivo antropološko prenicljivostjo – zapisal, da sta ga pritegnili »dve okoliščini: da je Himena ... kralju sama predlagala to plemenito alternativo ...; da je bila poroka vsem po volji«. – Mnogoterna naddoločenost je seveda najprej v Marianovi baročni sentimentalizaciji ljudske romance; nadalje pa v tem, da je Corneille v njej razbral tragično alternativo. Corneille je pisal v ideološki konstelaciji, ki jo je Hegel zgostil v obrazec »heroizem laskanja (Schmeichelei)«. Za Hegla je to svet kulture, kultura pa se udejani v govorici. V govorici tu pride do prehoda od posamičnega k občemu, univerzalnemu. Ta prehod, ki je »mehaničen«, neposreden, se privilegirano izvrši na kraju Jaza. Hegel je v Fenomenologiji duha ta moment prehoda iz posamičnega v obče opisal z izrazi, ki jih moramo navesti, saj je tako dobro ujel tisti mehanizem, ki je tukaj naš problem – mehanizem interpelacije: »Jaz je ta Jaz-tu, a je tudi univerzalni Jaz. Njegova pojavitev je tudi neposredno odtujitev in izginotje tega Jaz-tu, in je potemtakem njegova stalnost v njegovi občosti. Jaz, ki se izraža, je priučen, je okužba, s katero neposredno preide v enotnost s tistimi, za katere je tu, in je obče samozavedanje.« (VI. Duh. B. Duh, postal tuj sebi samemu, kultura. a) Svet duha, ki je postal tuj sebi samemu. I. Kultura in njeno kraljestvo dejanskosti. 2.)