em človek alinej. Pravkar sem preverila v slovarju slovenskega jezika in vem, da se piše alinea, a ker iz tega zapisa te besede pri najboljši volji ne znam tvoriti množine, si pač dovolim, da zapišem alineja, oziroma alinej. Nikoli nisem pisala dnevnika, a že od nekdaj si vsak dan nekajkrat na dan zapišem nekaj alinej. Morda ta moja drobna obsesija in nezmožnost funkcionirati drugače izhaja še iz časov, ko sem še živela s starši in je moj oče pred vsakim pomembnih dogodkom, kot je odhod na morje ali prvi šolski dan ali kuhanje marmelade, na listek napisal seznam stvari, ki jih je bilo treba še pripraviti ali postoriti. Listek je zatem s prozornim selotejpom nalepil na notranjo stran vhodnih vrat in tam je listek visel in se zlobno smehljal ter nas opozarjal na delo in opravke. Oče, skrben in vesten, si je velikokrat na nočno omarico ob budilko nalepil še en listek, na katerem je pisalo, poglej na listek na vratih. To se mi je tedaj zdelo hecno, nekaj let zatem pa sem prav takšne sorte človek postala tudi sama. Pišem seznamčke in sezname stvari, papirčke z ličnimi naštevalnimi razporeditvami, ki jih sama imenujem alineje. Zapišem, recimo, nesi zožit krilo, daj pobrusit parket, pošlji mail Francesci, povabi sosedo na kavo, postrizi otrokom nohte, kupi toaletni papir, pospravi škatlo pod posteljo, operi modrček, pojdi po otroke v šolo, daj otrokom večerjo. V glavi se dogajajo druge stvari, nič nimajo opraviti s stvarnostjo, vse vsakodnevne profanosti in banalnosti so na listkih, ki jih puščam nalepljene na vratih ali na stopnicah na galeriji ali pa na krajih, ki mi pozneje uidejo iz spomina in tako ostanem praznih rok in povsem praznega urnika, razen če na srečo ne najdem listka, na katerem piše, listek z alinejami je na kredenci v salonu. Počitnice so čas, ko ne pišem alinej. Čeprav skesano priznam, da me je letos poleti nekajkrat močno zamikalo, da bi jih nekaj napisala. Resnično me je prav močno imelo, da bi napisala pometi hiško, naberi sivko ali pa daj Levu klobuk na glavo, a sem se pravoča, sno ovedla, se močno okarala in zdržala brez alinej. Omenjene naloge in še kakšno sem preprosto obdržala v glavi in jih dosledno izvedla, ko je šel pač Lev na sonce in ko se je v soncu zavrtinčil prah. Prvo jutro po prihodu domov pa sem že ob kavi pisala alineje. Kar nekaj nalog in opravkov se mi je zazdelo bolestno neodložljivih, sploh tisti, ki naj bi jih opravil in izvedel mož. Zapisala sem vse živo, od obesi vrečke za molje v garderobo do pojdi gledat za ostanki na razprodaje, zapisala sem tudi naroči se na zobarja in v škatli za klobuke preglej zimska pokrivala, registriraj avto in najdi primerno posodico za zobotrebce. Zalotila sem se, da si zapisujem tudi zjutraj se pretegni, poljubi moža, dihaj, popij dva litra vode in pojdi na stranišče. Te alineje sem takoj, ko so bile zapisane, prečrtala in počečkala s črnim flomastrom, da jih ne bi našla hčerka, ki že bere, in si o mami ustvarila sumljivega vtisa nesposobne, celo malo prismojene ženščine. Skratka, v septembru smo. Mojemu listku z alinejami (komaj kakšna je prečrtana) se je pridružilo še kakšnih pet seznamov, lista alinej postaja daljša in daljša, vije se po tleh in okoli mize kot brada kralja Matjaža, pa sploh še nismo začeli ne z resno službo, ne z resno šolo, še z resnim vrtcem in baletom ne. A se vam to zdi normalno? Meni ne. Vidim, da so alineje vzele stvari, pravzaprav moj nalivnik z rožnato tinto, v svoje roke in se kar same zapisujejo, izmišljujejo si same sebe, vznikajo iz beline papirja in se mi ponujajo na seznamu kot mačje sirote, ki jim je treba najti dom oziroma jih spraviti pod streho, kot se reče. Nekaj časa jih opazujem. Nato se pošteno razjezim, jim iztrgam nalivnik in odločno eno (naj bo drugim v opomin in v svarilo na njihov skorajšnji neobstoj!) prečrtam: do ponedeljka napiši kolumno.