Je že tako, da za ženske tako na platnu kot v medijih veljajo dvojni standardi. Na eni strani kulturni normativ dobrega dekleta, na drugi strani družbena obsedenost z močno, samozavestno »bitch«, ambicijo na dveh nogah, ki ve, kaj hoče, in to tudi vedno dobi. Ko se iz množice končno izlušči en takšen brezkompromisen, izzivalen madonnovski lik, se stori vse, da ga spravijo nazaj na kolena. Precej zamešano, ambivalentno in paradoksalno sporočilo. Ne smemo biti jezne in divje, a hkrati niti ne preveč pohlevne in dobre. Ker to ni vznemirljivo, ker to ni seksi, hm, ker to ni v skladu »z dvoumno, skrivnostno in nepredvidljivo žensko naravo«. Tudi kreatorji pop ikon točno vedo, da je pravzaprav nemogoče sanjariti o »pridnem dobrem« dekletu, ki nima v sebi nekaj porednega, hudičevskega. Zato v vseh panteonih medijskih boginjah najdemo lik svetnice, matere, boginje seksa, sladke zapeljivke ter boginje destrukcije in zla. Če slednjih ni, se ustvarijo. Ja, na svetu sta dve vrsti žensk. Zato ker jih javnost potrebuje za svoje fantazme.