Svet tako ni mogel uživati v predstavah lucidnih mladeničev, ki bi brazilsko igro prestavili iz tretje v peto prestavo, Brazilija pa zaradi tega ni mogla dlje od četrtfinala. Zakaj nista preživela več minut na igrišču, se morda sprašujete? Odgovor je zelo enostaven. Parreira pač ni imel poguma zoperstaviti se največjim zvezdnikom in predvsem bogatim sponzorskim pogodbam. Bil je preveč pohleven, preveč demokratičen. Moštvu ni vladal s trdo roko, kot je to delal Scolari, ki je zelo dobro vedel, da moraš brazilske velemojstre od časa do časa pač spustiti na realna tla. Tako sta svojo nemoč prikazovala že prav dolgočasno robustni Adriano in vase zagledani Ronaldinho, ki je s tistimi trakovi na glavi in rokah bolj spominjal na kakšnega NBA zvezdnika kot pa na nogometnega igralca, ki je svetu željan dokazati, da ga preostro in predvsem neupravičeno kritizirajo. A kritizirali s(m)o ga upravičeno. S svojimi igrami sta oba tako še enkrat potrdila namigovanja, da nihče izmed njiju ni igralec za velike tekme. V nasprotju z »ostarelim« Zinedinom Zidanom ali pa »povprečnim« Manichem. Parreira je tako na tem svetovnem prvenstvu več kot očitno zgubil kompas, saj je eno najboljših reprezentanc vseh časov uspel privesti do katastrofe, v brazilski naciji pa je uspel vzbuditi močan revolt, kot ga že dolgo ni bilo videti. Tega kar najbolje dokazuje zažig Ronaldinhevega spomenika v Braziliji. Nič kaj miroljuben akt. V športu je pač tako - danes si, jutri te ni. Na brazilski klopi tako vsekakor ne bi smelo več biti prostora za Parreiro, ki pač mora plačati davek brazilskemu neuspehu. Parreira se bo v naslednjih dneh sestal z vodilnimi možmi brazilske nogometne zveze, vsi Brazilci pa upajo, da bo vodstvo zveze zdajšnjega selektorja le odstavilo. Kot smo že omenili, bi si brazilska javnost na klopi najbolj želela Scolarija, medtem ko se nogometna zveza resno zanima za Santosovega trenerja Wanderleya Luxemburga.