Svoje preteklosti nisem nikoli skrivala, vendar mi je okolica v povojnih letih zelo pomagala, da sem jo z lahkoto potisnila na stran: rečeno je bilo, da sem bila premlada in preveč neizkušena, da bi spregledala svojega šefa, za čigar dolgočasno, konservativno fasado se je skrival človek z zločinsko slo po oblasti. Tega mnenja ni bila le komisija za denacifikacijo, ki me je razbremenila kot »mladostno privrženko«. Enakega mnenja so bili tudi vsi moji znanci, s katerimi sem se pogovarjala o svojih izkušnjah; ne le tisti, ki so bili sami osumljeni sostorilstva, temveč tudi tisti, ki jih je režim preganjal. Še prerada sem sprejela to oprostilno sodbo. Navsezadnje sem ravno takrat, ko se je nacionalsocialistična Nemčija zrušila, praznovala petindvajseti rojstni dan in sem hotela predvsem eno: živeti.