Vrata ordinacije so se odprla in izstopila je starejša ženska, ki je prej sedela nasproti Eve. Drobno telo je imela oblečeno v črno, preprosto obleko in sive lase umetelno spletene v kito, ki je bila na zatilju zvita v figo. Njene zgarane in revmatične roke so izdajale, da je kmečkega rodu. Težko bi ji rekli gospa; za ta izraz je bila preveč skromna, preveč naivna in, kljub starosti, preveč neizkušena. Tudi starka ji ne bi mogli reči. Ta beseda zveni pregrobo in označuje osebo, ki med drugim naredi tudi kakšen greh. Mogoče je še najbolj ustrezen izraz ženica. Dobra ženica, ki je celo življenje delala za dobro svojih otrok in poleg tega v cerkvi zanje vsak dan molila. Evi se je zdelo, da bi takšna lahko izgledala Cankarjeva mati. Ženica je zaradi vseh mogočih kapljic, ki jih je dobila v oko, mežikaje nase navlekla star siv plašč, pozdravila in zapustila čakalnico.