Ko sem pred dvema desetletjema kot gimnazijka brala Frančičev prvi roman Domovina, bleda mati, sta me bizarnost in ledeni odboj opisovanega sveta navdajala z občutkom precejšnjega nelagodja, četudi se mi nejasen odblesk posameznih pokrajin ni zdel popolnoma tuj. Kot zapriseženi literatki, ki je deklarativno najavila študij komparative kar je pomenilo vsaj to, da imam tudi do mimo uradno prebirane srednješolske literature svoje stališče, kakršno koli to že je mi je umestitev avtorjeve poetike delala nemalo preglavic. Razlog je bil seveda v tem, da je Frančičeva pisava udarila med bolj ali manj visoko klasiko kot strela z jasnega in s svojo radikalno držo vsaj za tisti čas morda preveč naglas vpila po lastni umeščenosti na literarni Parnas. Radikalnost v popisovanju obrobnega sveta, v katerem vladajo obstranci: prestopniki, brezdomci, odvisniki, prostitutke, duševno občutljivejši in številni drugi, je osrednja tema Frančičevih literarnih pokrajin, ki je po Domovini naselila tudi njegove številne romane ter kratkoprozne in pesniške zbirke. Ljubezni in sovraštva, Princeska in smrt, Ledeni ogenj resničnosti, Grauženčas, Izgubljeni jutri, Egotrip, Bele smrti, Shizo, Kri, morje, nebo že z naslovi nakazujejo na dualnost sodobnega sveta. Pri tem tema grozeče preplavlja svetlobo oziroma se slednja kaže le še kot za vedno izgubljena možnost, grobo odvzeta v občutljivih otroških letih. Svetlobo pri Frančiču pravzaprav nadomešča belina, ki ima nasprotni predznak. »Črni dnevi in bele noči«, pogosta metafora njegove zadnje zbirke tokrat pesmi v prozi Neko napalmsko jutro, ko kri zalije sanje, so namreč identični parametri tistih stanj, ki jih uradna medicina ohlapno in nemočno imenuje depresija in za katera so značilna brezkončno ugonabljajoča občutja, ki vlečejo in vlečejo k tlom, dokler se kot bomba natrijevega palmitata ne raztreščijo v edini možni izhod. Zarezujoča in venomer ponavljajoča se občutja se kljub lirski pripovedi tudi tokrat razkrivajo v vivisektično boleči natančnosti. Avtor pogosto vpleta motive pohabljenih živali in ranjenih rastlin, pri čemer se predsmrtna agonija nemočnih živali, ki jih kruto ubija človek, v širšem zarisu njegove pisave razkriva kot agonija človeka, ki ga postopoma ubijajo od otroštva dalje. Motivi nasilja vseh vrst, bega, besa, bolečine, samomora, sestavljajo debelo plast pripovedovalčevega notranjega nemira, skozi katerega se zdi, da ne zmore posvetiti nič drugega. V neznatnem trenutku morda le še kanček hrepenenja, s katerim pokrije spečo hči. Avtorica spremne besede Alojzija Zupan Sosič primerja Frančičevo poetiko pohabe s poetiko besa avstrijske nobelovke Elfriede Jelinek in se sprašuje o vzrokih za šibko strokovno vrednotenje prvega. Sama vidim večjo tematsko podobnost Frančičeve literature s poetiko tragično preminule angleške dramatičarke Sarah Kane, ki je v svojih petih dramah pogosto skozi grozljive metafore izrisovala podobno težko prebavljivo osebno bolečino kot posledico kritike sodobnega sveta – ali zaradi vojn ali zgolj kot lastno lomljivo percepcijo bolestno občutljive opazovalke življenja okoli sebe. Spričo dejstva, da so bila njena dela za čas njenega življenja pogosto tarča ostrih napadov ter neodobravanja in da so bila tudi dela Jelinkove ter še bolj njenega pisateljskega kolega Thomasa Bernharda v avstrijski zgodovini celo prepovedana, velja najbrž zaključiti vsaj to, da sodobni svet še vedno stežka prebavlja kritiko lastne (ne)urejenosti, še posebno, kadar se slednja kaže v tako brezkompromisni obliki. Literarno vrednotenje je pri tovrstni literaturi očitno šele na drugem mestu. Ostaja pa vprašanje, kdaj se zgodi tisti preboj.