Moja družina je bila vedno disfunkcionalna. Včasih celo do te mere, da se mi je zazdela ogabno normalna. Takrat sem si raje zatisnil nos. Ko sem poskušal podobno storiti še z ušesi, mi je zmanjkalo rok. Potem sem kričal. Mama mi je v takšnih trenutkih vedno postavila diagnozo - nenormalnost. Kriče, kakopak. Vedno je govorila preveč naglas. V vseh čustvenih stanjih in v vseh situacijah. Ko je bila vznemirjena. Ko je bila jezna. Ko je bila vesela. Ko je bila žalostna. To se je z leti stopnjevalo celo do te mere, da se mi ni zdela več človeška. Povsem hladna in otopela. Oropana občutkov. Z glasom kot z njenim edinim orožjem. Ob pogledu nanjo sem vedno čutil prezir, ki se je mešal z usmiljenjem. Potem sem se pač trudil, da sem kričal čim manj. Nabavil sem si celo čepke za ušesa - ker so rekli, da rok pač ne prodajajo. Pravzaprav sem tudi govoril vse manj. Da sem nekako uravnotežil stanje. Ravnotežje in zmernost sta izredno pomembna v življenju vsakega posameznika. Če že ne za njegovo srečo - pa gotovo za njegov obstoj. Vsaj nečesa sem se naučil doma. Ogabno normalno. Kri še kar ni in ni hotela priteči iz prebite ustnice.