lahko prijavil po razpisu. Treba je bilo počakati na povabilo. Predvsem pa se je moral Philby po nasvetu svoje ruske zveze odreči levičarskim nazorom. Ne takoj in ne preveč naglas, saj bi to lahko vzbudilo sum. Prijatelji in znanci so povedali, da je izjavil, da je komunizem mrtev nedonošenček in da je v teh časih najpametnejša izbira fašizem. Od svoje komunistične preteklosti se je ločeval spretno in iznajdljivo. Tu in tam beseda ali stavek in začeli so ga šteti za pravega desničarja. Moskva mu je namignila, da mora odpraviti še eno težavo. Njegova žena Alice Friedmann je bila za znance še vedno avstrijska komunistka in zagrizena levičarka, kar se ni skladalo z novim Philbyjevim političnim prepričanjem. Izbruh španske državljanske vojne julija leta 1937 mu je ponudil priložnost, da se tudi javnosti predstavi kot desničar. Moskva je hotela, da odide v Španijo in poroča o dogodkih s Francove strani. Z veliko muko si je pridobil akreditacijo svobodnega vojnega dopisnika in začel v Anglijo pošiljati poročila o delu frankističnih upornikov. Uspelo mu je in maja 1937 ga je časopis The Times imenoval za drugega vojnega dopisnika na Francovi strani. To je bila njegova prva misija v vlogi ruskega obveščevalnega vohuna. Med fran