Sestradan po celodnevnem smučanju sem te dni v tipični gorenjski gostilni med čakanjem na obrok šel na stranišče. Med uriniranjem mi ni preostalo drugega, kot da poslušam narodnozabavno glasbo iz zvočnikov, skritih nekje nad pisoarji. Oprostite, da zadevo opisujem s tem verističnim, nepomembnim detajlom. Toda to, kar sem tisti hip počel, se mi je zdelo bistveno za dojemanje dotične glasbe. Pomislil sem namreč prvič v življenju, da mi je ta glasba všeč. Obenem pa sem se ustrašil svoje misli. Kaj me je popadlo? Okoliščine so bile naslednje: bil je krasen, sicer premrzel dan; sneg pomrznjen in prekrit z umetnim pršičem; užival sem, kot že dolgo ne, in to ne samo zato, ker sem bil prvič v sezoni smučal; dan mi je nepomembno in za hip skazil le Aleksander Mežek, ki so ga preveč naglas vrteli v snežnem baru; stranišče je bilo ruralno urejeno, vendar čisto in skoraj osebno; glasba se je razlegala diskretno, nevsiljivo, ne glasneje kot kak Julio Iglesias v savni; dišalo pa je po tekočem milu; vedel sem tudi, da me bo na mizi že čakala goveja juha. Nočem biti in nisem zaničljiv do narodnjakov, ampak ta glasba me pač ne gane. Brate Avsenik spoštujem, vendar bolj kot neverjetne