Če natančno premislimo, vidimo, da komunistični svet prežema velik mit (ki mu mi, naduto upajoč, da se bo spričo naše superiorne presoje razblinil, pravimo iluzija). Gre za zgodovinsko posvečene arhetipske sanje o zlati dobi (ali raju), kjer je vsega na pretek in kjer véliki, pravični in modri vodja vlada človeškemu vrtcu. Ta mogočni arhetip jih je omrežil s svojo infantilno obliko, vendar ne bo kar izginil s tega sveta, če bomo vanj uprli svoj vzvišeni pogled. Nasprotno, z lastnimi otročarijami ga celo podpiramo; naša zahodna civilizacija je namreč v primežu enake mitologije. Nezavedno gojimo enake predsodke, enaka upanja in pričakovanja. Tudi mi verjamemo v državo socialne blaginje, v vesoljni mir, v enakopravnost ljudi, v večne človekove pravice, resnico, pravičnost in (nikar preveč naglas!) v božje kraljestvo na zemlji.