S pristankom na sodelovanje je Drnovšek izrazil svojo nezaupnico demokraciji. Demokracija je posredniški politični sistem, ki funkcionira na podlagi komunikacije med državljani in oblastjo. V Sloveniji ta komunikacija ni čisto idealna. Pa tudi če bi bila idealna, bi se Drnovšku to po mojem zdelo preveč komplicirano in umetno. Drnovšek ima v glavi to new age obsesijo preprostosti in pozitivnosti, zato zavrača kompleksnost in sofisticiranost družbenih razmerij. Namesto tega ponuja simplificirano psihosocialno nirvano in jo razdaja soljudem direktno, brez transmisije političnih mehanizmov. Drnovšek zavestno ignorira dejstvo, da opravlja politično (četudi nadstrankarsko) funkcijo. Drnovšek zavestno ignorira dejstvo, da je družba preveč kompliciran sistem, da bi jo regulirali z golo dobronamernostjo in pozitivnostjo. Drnovšek je ne le apolitičen in asocialen predsednik, temveč tudi antipolitičen in antisocialen. Druga stvar pa je seveda spornost te naraščajoče ideologije pozitivnosti, ki z njegovim početjem dobiva legitimnost z najvišje instance. Tudi predsednik ima pravico imeti življenjsko filozofijo, pa naj bo še tako ekskluzivna in neimplementabilna. Nima pa na svojem položaju pravice zagovarjati sporno življenjsko filozofijo. Zato se z Drnovškom ne mislim kregati na osebnem nivoju, temveč zgolj na političnem. Moji najljubši filozofi so francoski moralisti XVIII. stoletja, saj se za razliko od drugih odlikujejo z občutkom za življenje in smislom za praktično. Moj absolutni favorit je Blaise Pascal. Njegove Misli so ena tistih knjig, ki so me v življenju najbolj zaznamovale. Zato sem tem bolj razočaran nad Drnovškovimi Mislimi o življenju in zavedanju. Njegove maksime so prazne, plehke, populistične; neprepričljive za drugače misleče, napisane kvečjemu za vernike; stila je v Mislih toliko, kot ga je bilo v Moji resnici; če je Drnovšku kaj jasno, to še ne pomeni, da je pisatelj ali celo filozof; cenenost vsebine še povečuje grafična oprema z goljufivo velikimi črkami in enostavčnimi odstavki za polpismene ter mandalami v vsakem poglavju in pikami v stilu “kutak za mlade nirvaniste, 47. vježba” z ovitka Pljuni istini u oči od Buldožerjev izpred tridesetih let.