Omenili smo tveganje. Tony Wilson je v Manchestru svojčas dal na voljo oder, najprej manjšega, potem še večjega. V takšnem primeru se lahko pripeti dvoje najslabših možnosti minejo ignorantska leta, ko se ne zgodi nič, ali pa pade huda žrtev, ki spremeni situacijo v navidez boljšo, a še vedno polno črnih lukenj, tipanja v neznane predore. Ali nista to smisel in usoda urbanih pretenzij? Koncertni posel je namreč nočno delo, nepredvidljivo, sprotno zmuzljivo, razen če ne gre za »žanre«, ki smo jih omenjali na vrhu. Najmočnejši prizori iz Winterbottomovega filma so tisti, ki obravnavajo prizore iz življenja dramatične osebnosti Iana Curtisa (Warsaw, Joy Division), depresivca, introvertneža, ki je prav skoz razprt oder lahko izživel svojo bolečino in talent, podal krčevite pesti obupa, ki so pozneje postale plesna postpankovska gesta, bil na smrt zaljubljen v Wilsonovo soprogo in naposled končal svoje pesniško življenje, še preden je zaslovel s svojim bendom. Wilson je na oder kljub vsem oviram postavil takšnega nemogočega modela, hipersenzibilnega pacienta, kakršnih je med nami vse polno, vsak dan več, zlasti ponoči. Kdo ve, morda smo komu izmed njih kdaj že preprečili, da bi stopil na oder in ga s tem rešili samomora? Smo s tem naredili dobro ali slabo? Je koncertna politika stvar trenutne presoje ali skupinskega načrta? Kdo ocenjuje? Mar demo posnetek že zadošča za brutalne zavrnitve? Wilsonova zgodba pušča za sabo kup vprašanj, kot rezilo ostro pa se zareže v delitev, kjer je kljub vsemu na delu nekakšna lagodnost: Ja, organizatorji komornih in simfoničnih koncertov imajo zmeraj na voljo glasbenike, glasbenice na plači, tudi dominanten jazz se napaja pri takšnih, državne in mestne podpore je, skratka, tam dovolj, zunaj te sfere pa je kopica glasb, od vseh rockov, eksperimenta, hip-hopa, improvizacije, avant jazza, raznih hardkorov, etnicizmov, fuzij … kaj vse lazi po tem svetu ... in če kaj, potem ravno posebni koncertni napori in večno iskanje hišne zasedbe poudarjajo neko skupno točko, ki je točka tveganja, temeljna točka, na kateri je ta ali ona glasba zares popularna. Pa vendar ji rabi neki poseben skupinski trud, da postane posebna. Kje ste, mujicians, alo na odre, imate preveč keša, mehko dušo in sprijen telos, a? n