Še vedno se odlično spomnim zadnjih tednov leta 1999. Tedaj sem bil še nadobudni šolar, še vedno nisem povsem dobro vedel, kaj bi rad počel v življenju. Kot pravi najstnik mi problemov in težav ni manjkalo, doma je bil večkrat ogenj v strehi, ker ocene niso bile najboljše, besede razrednika pa nikoli takšne, kot bi si starši želeli. Takrat so bile skrbi del vsakdanjika, včasih je bilo težko zaspati in se še težje zbuditi. Toda od tistega hladnega in tudi zasneženega novembra 1999 pa vse do poletja naslednjega leta sem - in zagotovo nisem bil edini - vse skrbi preprosto postavil na stranski tir. Ne zaradi tega, ker bi mi kakšno dekle zmešalo glavo, tudi zaradi tega, ker bi zadel na loteriji in postal milijonar, ne. Občutki, ki so se tedaj podili po mojem telesu, so bili še lepši. Pričaral jih je nogomet. Pričarali so jih nekdanji asi, katerih plakati so danes že obledeli, toda spomin na njih je še vedno svež, kot da bi se vse zgodilo včeraj. Zadetki Zlatka Zahoviča, obrambe Marka Simeunoviča, drseči štarti Darka Milaniča in bojevniški kriki Srečka Katanca, zaradi vsega tega mi je bilo tistih nekaj mesecev povsem vseeno, ali bom pogrnil na izpitu iz matematike ali bo stari jezen zaradi ukora, ker sem preveč šprical pouk. Tedaj me je zanimalo zgolj to, kako igra slovenska nogometna reprezentanca. In tedaj sem si nohte grizel zgolj zaradi njenega nastopa na evropskem prvenstvu. Kasneje sem nekako naredil tudi šolo in danes mi v življenju ni prav nič hudega. Toda že nekaj časa čakam, da bo znova napočil trenutek, ko bom lahko vsakodnevne skrbi - le kdo jih nima - spet potisnil na stranski tir. Komaj čakam, da se bom lahko zleknil v naslonjač pred televizijskim sprejemnikom, ugotovil, da je program sila dolgočasen, a se ne bom jezil, saj bom zaprl oči in podoživel zadetke, zmage, veselje, zanimive peripetije in anekdote naših junakov ter ob tem neizmerno užival. Verjamem, da se bo to zgodilo že nocoj.