Kot sem že rekel: dve državi, od katerih vsaka umira pod roko ene polovice. Moctezumi sem pač prepozno povedal, da tudi Cortésa sovražijo in ga nadzirajo iz cesarske Španije, ki je bila prav tako prepirljiva kot mehiško kraljestvo, ki ga je zavojeval. Pozabil sem na dvoje. Cortés Marine ni poslušal samo kot tolmačko, ampak tudi kot ljubimko. In ona je kot tolmačka in ljubimka poslušala glasove ljudi te dežele. Moctezuma je poslušal samo bogove; jaz to nisem bil, in pozornost, ki mi jo je naklonil, je bila samo še en izkaz njegove olike, žlahtne kot smaragd, a minljive kot krik papige. Jaz, ki sem prav tako v sebi nosil oba glasova, glas Evrope in glas Amerike, sem bil poražen. Kajti imel sem tudi dve domovini in to je bilo morda prej moja šibka točka kot prednost. V položaju, v kakršnem je bila, je Marina, Malinche, nosila v sebi globoko bolečino in zamero, vendar tudi upanje; vse je morala postaviti na kocko, da si je lahko rešila življenje in nadaljevala rod. Imela je isto orožje kot jaz – jezik. Toda jaz sem bil razpet med Španijo in novim svetom. Jaz sem poznal oba bregova. Marina pa ne; vsa se je lahko predala novemu svetu – ne svoji podjarmljeni in zapečateni preteklosti, ampak odprti, negotovi in prav zato neporaženi prihodnosti. Morda sem si poraz zaslužil. Razkril sem skrivnost, resnico, nezvestobo, a ubogega kralja moje druge domovine, Mehike, mi ni uspelo rešiti. Sledil je poraz, o katerem sem že pripovedoval. 5. Z donjo Marino sva se zares pomerila ob dramatičnih dogodkih v Choluli. Nisem od nekdaj znal mehiškega jezika. Sprva je bilo moja prednost to, da sem po dolgem bivanju med jukatanskimi Indijanci znal špansko in majevsko. Donja Marina, Malinche, je, ko so jo kot sužnjo predali Cortésu, govorila le majevsko in mehiško. Tako sem bil nekaj časa edini, ki je lahko prevajal v jezik Kastilje. Maji z obale so povedali meni in jaz sem prevajal v španščino, ali pa so povedali Malinche, toda da bi stvar sporočila Cortésu, je bila odvisna od mene. Drugič so Mehičani ženski povedali stvari, ki jih je nato ona povedala meni v majevščini, jaz pa sem jih prevedel v španščino. In čeprav je bila že to njena prednost, saj si je ob prehajanju iz náhuatla v majevščino lahko izmislila kar koli, sem bil gospodar jezika še vedno jaz. Kastiljska verzija, ki je prišla do konkvistadorja, je bila vselej moja. Po vseh pripetljajih na obali, po ustanovitvi Veracruza in po ponovnem zavzetju Cempoale z njenim debelim poglavarjem vred, ki nam je, pihajoč od jeze naznanil s svoje nosilnice, da se nam bodo podjarmljena plemena pridružila v boju proti Moctezumi, smo torej prispeli v Cholulo. Prišli smo po spopadu z oholimi Tlaxcalčani, ki, čeprav so bili Moctezumovi smrtni sovražniki, niso želeli zamenjati mehiške oblasti za novo zatiranje, tokrat od Špancev. Stoletja se bo govorilo, da so vsega krivi Tlaxcalčani; ponos in izdaja sta lahko zvesta tovariša, saj drug drugemu varujeta hrbet. Dejstvo je, da so, ko smo se z bataljoni okrutnih vojščakov iz Tlaxcale pojavili pred vrati Cholule, Cortésa in naš mali španski vod pridržali svečeniki teh svetih krajev, saj je bila Cholula panteon vseh bogov te dežele, ki so bili kot v Rimu ne glede na svoj izvor sprejeti v veliko skupno svetišče božanstev. Cholulčani so v ta namen postavili največjo vseh piramid, satovje sedmih struktur, ene znotraj druge, povezanih med seboj z globokimi labirinti rdečih in rumenih odsevov. Vedel sem že, da v teh krajih vsemu vladajo zvezde: Sonce in Luna, Venera, ki je ob zori in mraku čudovita dvojčica sama sebi, in koledar, ki natančno določa poljedelsko leto z njegovimi tristo šestdesetimi dnevi blaginje in petimi nesreče: zakrinkanimi dnevi. Prav na enega od teh smo morali tja prispeti Španci, kajti s tlaxcalsko vojsko, ki smo jo poslali naprej, smo trčili ob živi zid svečenikov, oblečenih v črno. Črne tunike, črno lasovje, temna polt, vse črno kot nočni volkovi teh pokrajin in z enim samim škrlatnim sijem na pramenih las, očeh in togah, z lepljivemu in svetlečemu se potu podobnim leskom krvi, lastnim njihovemu poklicu. Glasno in osorno so govorili ti papeži in nasilnim Tlaxcalčanom odrekli vstop, v kar je Cortés privolil, a le če se oni iz Cholule v zameno nemudoma odrečejo svojim malikom. »Še vstopili niso, pa že zahtevajo od nas, naj izdamo bogove!« so vzkliknili papeži s težko določljivim tonom, med tarnanjem in kljubovanjem, med vzdihovanjem in ihto, med usodnostjo in hlinjenjem, kot bi bili pripravljeni umreti za svoja božanstva, a hkrati vdani dejstvu, da jih bodo izgubili. Vse to je iz mehiščine v španščino prevedla Malinche, in jaz, Jerónimo de Aguilar, prvi izmed vseh tolmačev, sem obvisel v nekakšnem limbu, čakajoč, da pridem na vrsto za prevajanje v kastiljščino, ko sem se naenkrat, omamljen, nemara od neznosnega smradu mešanice blata in krvi, kadečega se kopala, govna andaluzijskih konj, čezmernega znoja iz Cáceresa, tako različnih kuh čilija in slanine, česna in purana, neločljivih od žrtvene kuhinje, ki je iz piramide širila dim in psalmodije, omamljen, pravim, od vsega, sem se zavedel, da Jerónimo de Aguilar ni več potreben, ta satanska ženska je prevajala vse; tista Marina, hči kurbe in kurba tudi sama, se je naučila španščine, lažnivka, prevarantka, spretna v nategovanju, konkvistadorjeva priležnica, mi je odtegnila mojo profesionalno edinstvenost, mojo nezamenljivo vlogo, no, če naj skujem besedo, moj monopol nad kastiljskim jezikom.