Vprašal me je, ali smo jih mi prinesli, in jaz sem, da bi odvrnil njegovo pozornost od neprepoznavnega Guerrera, pritrdil ter dodal, da so v teh deželah pomaranče večje, manj rdeče in bolj grenke, zelo podobne grenivki. Majem sem naročil, naj naberejo žakelj semen pomarančevca za španskega kapitana, on pa je še kar vztrajal pri svojem vprašanju in gledal neomajnega Guerrera: »Pri tem bi rada ostala?« Vprašanje je bilo namenjeno tistemu s poslikanim obrazom, a sem jaz hitel odgovarjati, da ne, da jaz nočem živeti med pogani in da bi se z veseljem pridružil španskim četam, izkoreninil vse navade in sramotna verovanja ter tukaj uvedel našo Sveto vero ... Cortés se je zasmejal in nehal božati otroka po glavi. Rekel mi je, da se mu bom, ker govorim jezik staroselcev in polomljeno, a še vedno razumljivo španščino, pridružil kot tolmač in prevajal iz španščine v majevščino in iz te v kastiljščino. Obrnil se je stran od Indijanca s poslikanim obrazom. Svojemu prijatelju Gonzalu Guerreru, drugemu preživelemu brodolomcu, sem obljubil, da ne bom razkril njegove identitete. Tako ali tako ga je bilo tež43ko prepoznati. Poslikan obraz in preluknjana ušesa. Žena Indijanka. In trije otroci, mestici, ki jih je Cortés božal in opazoval s tolikšno pritajeno radovednostjo. »Brat Aguilar,« mi je dejal Guerrero, ko so prišli Španci, »poročen sem, tri otroke imam. Ko je vojna, me postavijo za poglavarja in poveljnika. Pojdite v Božjem imenu; ampak jaz imam poslikan obraz in preluknjana ušesa. Kaj bi rekli Španci, če bi me videli takega? Vidiš, kako ljubki so moji otročiči in kako voljna je moja ženska ...« Tudi ta me je vsa jezna ograjala, češ naj se že enkrat poberem stran s Španci in pustim njenega moža pri miru. Natanko to sem tudi nameraval. Da bi se moj lastni in veliki podvig odkritja in konkviste posrečil, je moral Gonzalo Guerrero za vsako ceno ostati tukaj. Kajti že od vsega začetka, ko sva pred osmimi leti prišla sem, sva z Guerrerom uživala ob pogledu na visoke majevske stolpe ponoči, ko se je zdelo, da se vračajo v življenje in v siju meseca odkrivajo spretno delo norih domislic, za katero je Guerrero, ki je bil iz Palosa, trdil, da ga je videl v arabskih mošejah in celo v pred kratkim ponovno osvojeni Granadi. Podnevi pa je sonce do slepote pobelilo veličastne gmote in življenje se je zgostilo v malenkostih, kot so ogenj, smola, barvanje in pranje, otroški jok in slastni okus surove jelenjadi; vaško življenje, ki se je odvijalo poleg mrtvih svetišč. V to življenje sva stopila naravno, ker nisva imela druge možnosti, to je res, vendar predvsem zato, ker sta naju prevzela milina in dostojanstvo teh ljudi. Tako malo so imeli, pa vendar niso hoteli več. Nikoli nama niso povedali, kaj se je zgodilo s prebivalci teh sijajnih mest, ki so bila podobna bibličnim opisom Babilona in so kot stražarji nadzirala nepomembna vsakdanja opravila v vasi; čutila sva, da gre za spoštovanje, podobno tistemu, ki pritiče mrtvim. Šele počasi – s sestavljanjem delčkov zgodb tu in tam, medtem ko sva se učila jezika najinih ugrabiteljev – sva se začela zavedati, da so bile nekoč tukaj velike vladavine, ki so bile, tako kot vsi, odvisne od šibkosti ljudstva in ki so se morale za to, da so se prepričale o svoji moči, bojevati z drugimi močnimi ljudstvi. Sklepala sva, da so se plemena uničila med seboj, šibko ljudstvo pa je preživelo močnejše. Veličina moči je klonila; majhnost ljudstva je preživela. Zakaj? Imeli bomo čas doumeti. Gonzalo Guerrero se je, kot sem že rekel, poročil z Indijanko in imel z njo tri otroke. Bil je pomorščak in je delal v ladjedelnici v Palosu. Ko je leto pred Cortésom prišla v te kraje odprava Francisca Hernándeza iz Córdobe, je tako Guerrero organiziral protinapad staroselcev, ki je povsem porazil odpravo na obali. Zaradi tega je bil povišan v poglavarja in poveljnika ter tako postal del obrambne enote teh Indijancev. Zato se je tudi odločil ostati med njimi, ko sem jaz odšel s Cortésom. Zakaj ga je Cortés pustil tam, čeprav je uganil – vse njegove kretnje so kazale na to – za koga gre? Mogoče, sem kasneje razmišljal, ker ni hotel imeti na grbi izdajalca. Lahko bi ga bil na mestu ubil: ampak v tem primeru ne bi mogel računati na mir in sodelovanje z Maji iz Catocha. Mogoče je pomislil, da ga je boljše prepustiti usodi brez usode: barbarski vojni žrtvovanja. Res je, da je Cortés rad odlašal z maščevanjem, zato da je v njem bolj užival. Po drugi strani pa je mene vzel s seboj, ne da bi posumil, da sem pravi izdajalec jaz. Kajti to, da sem jaz odšel s Cortésom in da je Guerrero ostal na Jukatanu, je bilo stvar skupnega dogovora. Hotela sva se prepričati, jaz med tujci, Guerrero med domačini, da bo indijanski svet zmagal nad evropejskim. S tisto malo moči, kolikor mi je je še ostalo, vam bom na kratko povedal, zakaj. Ko sem živel med Maji, sem ostal samski, kakor da bi čakal na žensko, ki bi me povsem dopolnjevala po značaju, strasti in nežnosti. Zaljubil sem se v svoje novo ljudstvo, v njegovo preprostost, s katero se je lotevalo življenjskih vprašanj. Puščali so vsakdanjim potrebam prosto pot, ne da bi pri tem zmanjševali pomen resnim stvarem. Predvsem so skrbeli za svojo zemljo, zrak, dragoceno in pičlo vodo, skrito v globokih vodnjakih; ta jukatanska ravnina namreč nima vidnih rek, ampak le satovje podzemnih tokov. Skrbeti za zemljo, to je bilo njihovo glavno poslanstvo; bili so služabniki zemlje, za to so se rodili. Njihove magične pripovedke, obredi in molitve niso imeli drugega namena, sem opazil, kot ohranjati zemljo živo in plodno, častiti prednike, ki so jo prav tako ohranjali in podedovali, in jo takoj, rodovitno ali trdo, ampak živo, predati potomcem. Obveznost brez konca, dolgo zaporedje, ki bi se nama sprva lahko zdelo kot delo za mravljice, usodno in ponavljajoče se, dokler se nisva zavedela, da je bilo njihovo delo samo po sebi plačilo.