V San Joseju smo se pričeli pomirjati. Novice, ki so pričele prihajati v zadnjih dneh, so bile manj napihnjene in bolj stvarne, tako da smo se za šanki Key Larga, Happy daysa ali Show bara še bolj sproščeno objemali z raznimi Alejandrami, Ana Mariami ali Ana-Josejami. Ampak vseeno smo malo zavidali Kostarikancem, že malce naduto ponosnimi na svojo demokracijo, ki so v svoji ustavi leta 1948 daljnovidno prepovedali obstoj vsake vojske, kasarne pa preuredili v muzeje. In še vedno nismo povsem opustili nakane, da ob prihodu v Managvo zavzamemo in zasedemo jugoslovansko ambasado, edini kos naše zemlje v Srednji Ameriki. S starim ambasadorjem bomo lahko, smo si zarotniško namigovali, pa še Slovenec je povrhu, prvega sekretarja, no, z njim smo tako ali tako prijatelji, bom prevzel nase jaz, s psom tudi ne bo problemov, saj grize samo Indiose, vsemu, kar diši po Balkanu, pa se samo dobrika, ampak tisti varnostnik, tisti Žorž… Ob tem imenu smo samo vzdihovali, saj so se ga bali celo kojoti, kakor se v Nikaragvi imenujejo poulični menjalci denarja na črno. Ta načrt pa smo ob svojem prihodu na ambasado popolnoma opustili, malce ob pogledu na Žorža, malce pa zaradi zagotovil sekretarja Zorana, da je v Sloveniji zavladal mir in da žrtev med našimi ni bilo mnogo.