Kartuzija, ki je od Serre San Bruno oddaljena le kakšna dva kilometra, je mogočen kompleks sakralnih in posvetnih zgradb različnih slogov, od bizantinskega preko romanskega, gotskega in renesančnega (pri rekonstrukciji obzidja in vogalnih utrdb je imel prste kot arhitekt vmes tudi Michelangelo) pa vse do baroka in neoromanike. Bog namreč tudi kalabrijske kartuzije ni v celoti obvaroval pred močnimi potresi, značilnimi za južno Italijo. Daljše stranice samostanskega kompleksa oziroma obzidja so dolge kakšen kilometer, krajše 600 do 700 metrov. Tako na pamet bi rekel, da je kartuzija po površini večja od %,,naše,, v Pleterjih, ki je na veliki pregledni zemljepisni tabli v samostanskem muzeju vidno označena skupaj z imenom države Slovenije. Nepovabljenih gostov ne spuščajo v samostan, razen v tisti del, ki so ga preuredili v muzej. Sicer pa jih v zapozneli zimi sploh ni bilo - v nasprotju z drenjanjem in vrvenjem v mediteransko obsijanem San Giovanni Rotondu. Ena od posebnosti kalabrijske kartuzije je, da so kultne slike v njeni cerkvi in drugih posvečenih prostorih največ ustvarjene po pravilih ikonografije, kar priča o izredno močnem grškem oziroma bizantinskem kulturnem vplivu v južni Italiji, predvsem na Siciliji in v Kalabriji. Na takšno kulturno %,,klimo,, je pred slabim tisočletjem naletel tudi sv. Bruno in jo je gladko privzel ter vkomponiral v nastajajočo kartuzijo. Čeprav je bila njena ustanovitev eno od sredstev Urbana II., s katerim je hotel latinizirati tamkajšnjo bizantinsko (pravoslavno) diocezo.