Pred približno četrt stoletja se je zloglasna nemška služba državne varnosti lotila gradnje protijedrskih bunkerjev za svoje najvišje uslužbence, pred dvema letoma pa so prvo izmed teh podzemnih utrdb v Frauenwaldu preuredili v muzej in odprli za turiste. Skrita je globoko v gozdu, ki pokriva turinško hribovje. Na zunaj nič ne daje slutiti, kaj se skriva za debelimi jeklenimi vrati. Na leto obišče muzej deset tisoč ljudi, ki se želijo na lastne oči prepričati, kam bi se komunisti zatekli, če bi svet zajela tretja svetovna vojna. V notranjosti je najprej videti steno s celo vrsto prh - pa ne zato, ker bi bili člani Stasija prav posebej navdušeni nad čistočo, temveč za dekontaminacijo. »Da bi s sebe sprali radioaktivni prah, so imeli na voljo tudi posebno čistilo,« pripoveduje vodnik po muzeju Joachim Matzke. V bunker so smeli vstopiti le najvišji šefi Stasija - od celotnega osebja - 4500 ljudi - bi se pred jedrsko vojno vihro v gozdovih Turingije rešilo le 130 vodilnih. V zaklonišču naj bi preživeli prvih šest dni jedrske katastrofe. V ta namen so prostor opremili s 3000-litrskim rezervoarjem za vodo, imeli so dizelske generatorje in črpalko, ki je zagotavljala svež zrak. Komunistična elita se je gradnje bunkerjev lotevala v popolni tajnosti, denimo zaklonišče v Frauenwaldu so gradili med letoma 1973 in 1976, a tega niso zaznali niti najbližji sosedi. Prav tako ga niso odkrili dopustniki, ki so preživljali oddih v počitniškem kampu v neposredni bližini. DPA