Leta 1716 so na Seni postavili prvi objekt, ki je pretrgal tradicijo starih kopališč: tople kopeli, za katere so vodo črpali iz reke in z njo oskrbovali majhne kabine, razvrščene okrog ladje. Nova porazdelitev prostorov je bila zamišljena tako, da je omogočala kroženje vode. Projekt je bil hkrati terapevtski in higienski: »Ves čas videvam bolnike, ki jih je kopel potešila in ozdravila. Nekateri prihajajo tudi zato, da si ohranijo zdravje.«36 Poitevinove kopeli – priznala jih je medicinska fakulteta, o njih so objavili različna mnenja in uživale so »ekskluzivni privilegij«37 – so bile do leta 1783 edine te vrste.38 To so bile luksuzne kopeli (leta 1761 je kopel stala tri funte; v istem času je obrtnikov dnevni zaslužek znašal pol funta, dninarjev pa približno četrt funta39), namenjene še redkim obiskovalcem; to potrjuje, da si je vroče kopeli lahko privoščila le elita. Predvsem pa ni bilo popolnoma jasno, ali je kopališče termalna ali higienska ustanova. Poitevin je večkrat izjavil, da je »treba dati bogatim priložnost, da ozdravijo hitreje, kakor če bi bili prisiljeni potrebno pomoč poiskati daleč od svoje domovine«40. Poudarjal je tudi, celo zelo vneto, pomen prh, s katerimi naj bi povečali mehanske učinke: »Zdravljenje poteka tako, da višja sila prežene tuje sokove; ti namreč v razbolelih opnah in v mišicah, odrevenelih zaradi njihove navzočnosti, povzročajo zamaške.«41 Vsekakor je prevladovalo zdravilno delovanje vode. To kopališče je bilo po svoji obliki predhodnik kopeli 19. stoletja, po svojih metodah pa ne povsem.