Za mlade, uspešne izraelske avtorje 90. let je bilo značilno to, da so v literaturi iskali in ponujali normalnost, ki je v realnem življenju sicer (še) niso uživali, so jo pa pričakovali, saj je bila tako rekoč na dosegu roke. Ti večinoma urbani (»telavivski«) avtorji, katerih dela odsevajo urbanizacijo Izraela, velik skok v biznis in potrošništvo, so v 90. dosegli normalnost, po kateri so prejšnje generacije samo hrepenele. Izraelska literatura, ki je od nastanka države rabila kot literarna podpora cionističnim idealom, in moralni zagovor judovske države se je z novo generacijo avtorjev, ki je verjela, da obstaja življenje po holokavstu in življenje, v katerem so vsakdanje, zasebne težave, sanje in strasti pomembnejše od boja proti Palestincem, v 90. letih otresla politično-moralnih okovov, ki so od avtorjev zahtevali fokus na družbenopolitične teme, s katerimi se je soočala mlada judovska država. Avtorice so bile tiste, ki so najbolj radikalno pretrgale tradicijo nacionalne literature oziroma literature v obliki političnega komentarja, zato ni presenetljivo, da je t. i. ženski trend zajel izraelsko literaturo konec 90. in dosegel svoj vrhunec s t. i. »feminizacijo« izraelskih seznamov uspešnic leta 1997. Nova generacija izraelskih avtoric ni kazala nobenega zanimanja za konflikt med njihovim obleganim feminizmom in cionistično lojalnostjo, s katerim so se spopadale njihove predhodnice, in tudi splošne nacionalne in judovske teme je niso pritegnile. Namesto tega so avtorice namenjale svojo pozornost tradicionalno »ženskim« temam, kot so ljubezen in odnosi, teme, ki so ob velikih nacionalno pomembnih vprašanjih dotlej veljale za neresne in redundantne. Ob tem pa se je oblikovala prepoznavna »ženska poetika«. Med variacijami te poetike velja posebej omeniti »poetiko telesa«, ki v ospredje postavlja (pogosto zafrustrirano) žensko poželenje in hrepenenje, kompleksne odnose med moškimi in ženskami ter materami in hčerami.