Pod vplivom uničujoče svetovne vojne so umetnostne smeri, ki so se že pred njenim začetkom začele odmikati od realnosti in skušale pokazati tudi notranje bistvo z novimi izraznimi sredstvi, na drugačen način, svojo drugačnost in novost še stopnjevale. V odklanjanju starih izraznih oblik so kazale tudi svoje odklanjanje obstoječih družbenih razmer. Novost, revolucija, ki je prihajala iz Rusije, se je dostikrat zdela privlačna in nova umetnost se je večkrat identificirala tudi z novo politiko. Sredi dvajsetih let pa se je ta revolucionarnost počasi polegla, se ob splošnem boljšanju razmer bolj ali manj sprijaznila s prevladujočim družbenim okoljem in umirila tudi svoje izrazne oblike. Umetniki pod vplivom eksistencializma so iskali vlogo posameznika v svetu in njegovo odgovornost za to, da je svet takšen, kot je. Marksizem je bil bolj politično usmerjen in je na umetnost vplival predvsem vsebinsko. Umetniki pod vplivom marksizma so hoteli biti čim bolj razumljivi za široke in manj izobražene množice, zato so se po zatonu umetniške avantgarde oblikovno vrnili k realizmu iz srede 19. stoletja. Da bi s svojo umetnostjo vplivali tudi na politične opredelitve ljudi, so prikazovali krivično urejenost takratne kapitalistične družbe, kjer ima peščica vse, drugi pa nič. Tej umetniški smeri pravimo socialni realizem. Zelo velik vpliv na duhovno ustvarjalnost v tem času so imela tudi nova spoznanja v psihologiji. Psihoanaliza, ki jo je utemeljil Dunajčan Sigmund Freud, je raziskovala človekovo podzavest – dogajanja v človekovi duševnosti, ki se jih ne zavedamo. Mnogi umetniki (posebej »nadrealisti«) so na podlagi spoznanj psihoanalize pri pisanju ali slikanju uporabljali svoje nočne sanje in tako skušali analizirati našo podzavest. V književnosti se je uveljavilo skrajno subjektivno (osebno) občutje sveta. Pisatelji so opisovali svoja razmišljanja in občutke, ki jih je sprožilo zunanje dogajanje, ne pa več toliko samih stvari in dogodkov. Najbolj so na novo književnost vplivali pisatelji Franz Kafka, James Joyce in Marcel Proust. Stara pravila ustvarjanja so nalašč kršili tudi v glasbi in likovni umetnosti. Vse je bilo treba spremeniti, pretrgati s tradicijo. Po vsej Evropi so v dvajsetih letih ustanavljali razna