katerih jih je večina pripadala različnim tolpam. »Vedno so nam bili za petami, nas poskušali zaplesti v pretepe in podobno,« je rekel. »Nas Američane so imeli namreč strašno v želodcu. Tam se zlahka počutiš kot žrtev, kar sem tudi v resnici postal.« Ne preseneča, da se je Mickeyjev arhetip Žrtve v njegovi šesti hiši docela udejanjil v njegovem poslu, kajti prav zaradi njega je pristal v ječi. Med tretjim letom njegove kazni je v zaporu izbruhnil upor, ki je bil največji mehiški zaporniški upor v tistem času. »Bil sem priča pobijanju ljudi okrog sebe,« je povedal Mickey. »Videl sem, kako so nekatere pretepli do smrti ali jih skurili pri živem telesu.« Ko so teden dni trajajoči punt oblasti zadušile, so Mickeyja in ostale Američane premestili v drug zapor, tu pa so jetniki načrtovali pobeg, ki je vključeval obljubo, da bodo, če bi jih ujeli, rekli čuvajem, da so vsi drugi odšli na mesto snidenja v Puerto Vallarto. Pobeg so načrtovali na Cinco de Mayo, praznik mehiške vojaške zmage v devetnajstem stoletju, ki jo vedno slavijo petega maja. Mickey je bil zadnji v vrsti na poti v svobodo - in prvi, ki so ga ujeli. Odvedli so ga v neko sobo v kaznilnici, kjer so ga pretepli. Stražarjem, ki jim je pobegnil kakšen zapornik, je pretilo, da bodo morali sami odslužiti preostanek njihove kazni, zaradi česar so bili Mickeyjevi zasliševalci najbrž še toliko bolj motivirani, da bi zlepa ali zgrda izvlekli resnico iz njega. Kot je to opisal Mickey: »Če ne bi našli beguncev, bi sami ‘nastradali’.« Slekli so ga, ga potisnili na stol, nato pa ga tako neusmiljeno pretepali, da so mu polomili več reber in eno mu je pogledalo skozi kožo. Mlatili so ga z biči za živino in ožigali s palicami za govedo. Ko je zdržal dovolj dolgo, da bi njegovo priznanje zvenelo verjetno, jim je, kakor je bilo dogovorjeno, povedal, da so se ubežniki napotili v Puerto Vallarta. Pazniki so se podali na lov za njimi. »Mene so pustili obsedeti na tistem stolu, tedaj pa me je povsem iznenada prevzelo sočutje do teh paznikov,« je povzel Mickey. »Nenadoma je strah, ki sem ga videl na njihovih obrazih, preskočil name. Spomnil me je mojega otroštva in bojazni pred mojim očetom. Vse do takrat sem sovražil Mehičane. Srečal sem nekaj prijaznih posameznikov, kot narod pa sem jih preziral. Toda na lepem sem do njih čutil edinole ljubezen in sočutje. Vsakemu od teh stražarjev posebej sem odpustil, medtem ko sem popolnoma gol sedel na tistem stolu v mehiški ječi in skoraj izkrvavel.« Toda medtem so ujeli še enega Američana in ta je med zasliševanjem oblastem povedal za pravi kraj srečanja vseh