In je začela klicariti naokoli za nasveti, h komu naj gre. Vsi so ji sicer zatrjevali, da oni nikoli ne iščejo pomoči pri prerokovalcih, na koncu pa so ji le našteli vrsto astrologov, gledalcev v kavo in polagalcev kart. Na koncu je vprašala svojo hčer, mojo mamo, in ta ji je odkrito povedala, da je bila pri nekem coprniku, ko sem bila jaz še otrok. Rekel ji je, da ima otroka, o katerem ne more ugotoviti, ali je fant ali punca. »Tudi jaz ne morem,« je menda vzdihnila mama in mu razložila, da se pretepam s fanti in plezam po drevesih kot opica. In potem mu je bil pripravljena vse verjeti. Med drugim ji je navrgel, da bo čez nekaj let verjetno umrla, če pa bo vendarle preživela, bo dosegla visoko starost. Mama je potem umirala tistih nekaj let, in ker je kritično obdobje preživela, zdaj čaka na visoko starost, ne da bi telovadila in jedla zdravo hrano. K vedeževalcem pa ni več šla. In tudi babici je priporočila, naj raje voli na slepo.