Karl Erjavec je bil v zadnjih tednih tarča očitkov na račun svojih menda brezsramnih političnih apetitov, ko je pred očmi domače javnosti prostodušno zahteval državotvornost svoje prihodnosti. V povolilnem ministrskem cufanju in unovčevanju volilih rezultatov je bil tako trd pogajalec, da bi na koncu skoraj ostal brez ministrstva in celo lastne stranke oziroma vsaj njene poslanske skupine. Ta se je, obsijana s spravljivim sijem mandatarskega mesije, pripravljala svojega predsednika zakupčkati za vladni delež.Ko se je že zdelo, da se predsednik DeSUS poslavlja od prvih vrst politike, se je vendarle pogodil in si pustil izbrati enega od treh ministrskih stolčkov, ki so bili ponujeni njegovi stranki. Čeprav na videz omalovažujoče, pa bi po drugi strani lahko rekli, da je Erjavec »tranzicijskemu trojčku« iztrgal kronski dragulj, esenco prihodnosti, še več, eliksir življenja. Presegel bo državotvornost in postal kar svetotvorni minister, v njegovih rokah bo usoda planeta. Karl Erjavec bo minister za okolje in prostor...Vse to seveda velja, če gre verjeti predvolilnim programom vodilnih strank, da so podnebne spremembe ključno vprašanje sveta in njegove prihodnosti, trajnostni razvoj in prehod v brezogljično družbo pa nad vsemi drugimi obvezami človeka in skupnosti. Kaj pomeni pregreto ozračje, klimatologi svarijo vrsto let. Lučka Kajfež Bogataj je s podnebno mantro postala že tako klasičen vremensko-medijski pojav kot Miran Trontelj z rožo v gumbnici. Zato se ne gre čuditi, da so se panični Britanci boja proti podnebnim spremembam lotili kar s podnebnim nadministrom, ki usklajuje delo celotne vlade.Pri nas bomo raje uvedli nekakšen podnebni urad, ki v vladni strukturi zelo verjetno ne bo imel posebno močne besede. Zato pa smo za ministra izbrali moža, ki je v rdeči trenirki trimčkal pred četo krepkih vojakov. V času gospodarskih kriz, ko okolje rado postane kolateralna škoda pri reševanju BDP, so za hrabre in neprijetne ukrepe očitno potrebni junaški liki. Še posebno v državi, ki ni še niti za gram znižala izpustov toplogrednih plinov, zaradi česar bo to morala početi v letih suhih krav. Študiozni vstop v politikoPravzaprav izbira Erjavca za okoljskega ministra največ pove o mandatarju. Bistroumno je odločanje o tem, kakšen bo naš življenjski prostor čez petdeset let, namenil stranki prihodnosti, ljudem, ki jih ne zanimajo že pridobljene pravice, ampak so se pripravljeni odrekati za lepši jutri. Kar so v stranki upokojencev zelo očitno pokazali že s tem, da so v svojem predvolilnem programu okolje omenili le bežno. Hkrati ne smemo pozabiti, da je mandatar ves čas obljubljal in prisegal na strokovnost, ki bo segala čez ozko in brezsramno strankarsko krošnjarjenje. Kar naj bi pomenilo, da je za najtežje naloge izbral najboljše. Recimo teflonskega Erjavca, ki se ga očitno ni prijela niti trohica umazanije, raztresene v aferi Patria, mirno je prestal tudi druge očitke, ki so se vrstili med njegovim prvim ministrovanjem, denimo zaradi nezakonitega prestopa meje na Brniku.Politični vzpon Karla Erjavca je bil bliskovit. Nekdanji občinski uradnik v Kranju (kar je plus na njegovem rezimeju, saj je ministrstvo za okolje in prostor tesno povezano z delom občin) je postal vodja kabineta pri varuhu človekovih pravic. Tam je bil njegov politični mentor Ivan Bizjak, s katerim se je nato preselil na pravosodno ministrstvo, kjer je kot diplomirani pravnik postal državni sekretar. Takrat je tudi spoznal, »da samo s strokovnim znanjem določenih stvari v tej družbi ni mogoče premakniti. Da moraš, če želiš stvari izboljšati, vstopiti v politiko.« Možnost vstopa je iskal dolgo in poglobljeno, skoraj študiozno. Z Bizjakom sta bila člana SKD, po njenem združenju in oddruženju je ostal v SLS. Ta je pred volitvami 2004 prestopila v opozicijo, Erjavec pa je pristopnico hitro poslal v LDS, stranko svoje nove ministrice.V tretji stranki ga očitno niso jemali dovolj resno, saj se ni prebil na njihovo kandidatno listo, zato pa ga je med svoje kandidate uvrstil DeSUS. S 321 glasovi se ni ravno proslavil, a je kljub temu postal obrambni minister v Janševi vladi, nekaj mesecev kasneje pa še predsednik DeSUS.Nevladniki mu dajejo priložnostErjavčeva izbira razen ogorčenega protesta manjše skupine naravovarstvenikov med večjimi okoljskimi nevladnimi organizacijami ni sprožila pretiranega negodovanja. Minister je v vsakem primeru politična funkcija, zato je pomembno, kakšen bo njegov strokovni štab, kdo bodo državni sekretarji in direktorji direktoratov, menijo. Poleg tega minister ni zavezan programu stranke, ampak koalicijski pogodbi, ki naj v okoljskih poglavjih ne bi bila podhranjena. Nekateri naravovarstveniki so mu celo pripravljeni priznati precejšnje operativne sposobnosti, kar naj bi bila dobra popotnica za ministrstvo, ki je prav na tem področju v zelo slabi kondiciji. Njihovo previdnost si je mogoče razlagati tudi s tem, da ne želijo že na začetku preveč zagreniti štiriletnega razmerja z ministrom, ki za njihovo delo namenja precej državnih sredstev. Po drugi strani so Erjavcu v letu po prihodu na obrambno ministrstvo očitali buldožersko kadrovanje, saj je kar z odloki premeščal pravo množico zaposlenih, v njej pa naj bi bilo tudi nekaj ključnih strokovnjakov in poznavalcev. Eden od njih, dr. Igor Kotnik, mu je kar v javnem pismu zabrusil, da ni strokovnjak na obrambnem področju, poučiti pa se ne pusti. »Namesto da bi upošteval opozorila svojih najbolj doslednih in vztrajnih podrejenih ter uporabil njihovo znanje in izkušnje, jih je raje odstrelil,« je trdil dr. Kotnik.Hkrati so se pojavila ugibanja, da je Erjavec pravzaprav le kulisa, vzvodi oblasti pa naj bi bili prek državnega sekretarja Franca Žnidaršiča v rokah Janeza Janše. Celo sam Erjavec priznava, da vodenje obrambe ni bila njegova želja, saj celo ne mara orožja in vojaške opreme, vendar takrat »nismo bili v položaju, da bi imeli pri izbiranju proste roke«. Mu pa tudi največji kritiki priznavajo, da so bile razmere na obrambnem ministrstvu vsaj politično mirne, kar za prejšnje mandate ni bil ravno običaj.Iskrice erjavščineErjavec je v mesecih pred letošnjimi volitvami razvil dikcijo ljudskega politika, nekakšno gorenjsko krjaveljščino, ki se je je že prijela oznaka erjavščina. »Veste, kaj imata Janša in Pahor skupnega? Ja, Erjavca,« je zadnja iskrica iz njegove malhe, nepozabna je tudi tista, da je DeSUS stranka samih lepih ljudi. Vprašanje je, ali mu bo ta prostodušnost pomagala v primeža poslanskega zaslišanja na odboru za okolje in prostor. Si predstavljate, kako bi okoljsko podkovani Pavel Gantar mlel kandidata Erjavca, če bi bila na nasprotnih bregovih? Zabaven bo tudi kopernikanski preobrat v vrstah SDS, ko se bodo lotili še vedno člana svoje vlade. Zelo čudno bi bilo, če bi mu na primer očitali nesposobnost. Še posebej, če se bodo držali svetopisemskega klica, naj prvi vrže kamen, kdor je brez greha. Tudi odhajajočega okoljskega ministra je namreč naplavilo podobno strankarsko kupčkanje. In rezultat ni bil dober.arl Erjavec je bil v zadnjih tednih tarča očitkov na račun svojih menda brezsramnih političnih apetitov, ko je pred očmi domače javnosti prostodušno zahteval državotvornost svoje prihodnosti. V povolilnem ministrskem cufanju in unovčevanju volilih rezultatov je bil tako trd pogajalec, da bi na koncu skoraj ostal brez ministrstva in celo lastne stranke oziroma vsaj njene poslanske skupine. Ta se je, obsijana s spravljivim sijem mandatarskega mesije, pripravljala svojega predsednika zakupčkati za vladni delež.