Združena lista se je zato, ker je cela tri leta preživela v vladni koaliciji, nato pa prestopila v opozicijo, v volilni kampanji znašla v nehvaležnem položaju. Stranka se ne more sprenevedati, da ni soodgovorna za politiko vlade, vendar te kot opozicijska stranka tudi ne more zagovarjati. Dodatna težava stranke pa je, da mora pridobiti na svojo stran mlajše populacije volilcev, saj sedanji strankin volilni bazen in članstvo predstavljajo starejše generacije. Strankino nedavno pobudo, naj bi volilno pravico z 18 znižali na 17 let, je zato treba razumeti v tem kontekstu, v ta okvir pa sodijo tudi drugi nekonvencionalni elementi strankine volilne kampanje: sproščene prireditve, pomlajena politična govorica, "zafrkantski" strankin časopis in ne nazadnje tudi skupine najstnikov, ki se pojavijo na javnih prireditvah ZL zato, da ustvarijo primeren trušč. Združena lista je med kampanjo radikalizirala svoja socialna stališča in ublažila kritiko slovenske zunanje politike, toda na terenu, ki ga je doslej suvereno obvladovala (odnos do Cerkve in NOB), se mora na teh volitvah srečevati z neprijetnim tekmecem - Slovensko nacionalno stranko. Zmago Jelinčič je namreč svoje nacionalistične zamisli zasenčil z antiklerikalizmom, ki že prerašča v vsesplošno kritiko Rimskokatoliške cerkve, na to pa je navezal izrecno obsojanje kolaboracionistov med NOB. Nacionalna stranka je v primerjavi z letom 1992 ostala zvesta sami sebi. Se pravi: njena kampanja je ravno tako glasna, demagoška in populistična, kot je bila takrat, jezik njenih voditeljev pa je ostal enako preprost in enoznačen.