Njen začetek je bil obetaven, saj se je rodila v ugledni stari meščanski družini v Kamnici pri Ljubljani. Starši so imeli znano gostilno pri Zupančiču, pri Jošku po domače, njihova edinka Vera pa je bila v zgodnjem otroštvu deležna belih čipkastih oblek in dobre vzgoje. Ni imela punčke iz raztrganih cunj, ampak lepo lutko z bujnimi lasmi in celo voziček zanjo. Družino je pretresla smrt Verine mame Frančiške, ki je umrla za tuberkulozo. Pokopali so jo v Ljubljani, oktobra pred 63 leti, ravno na dan, ko so po vsej deželi odjeknili zvonovi ob smrti kralja Aleksandra. Pri enajstih letih je odšla Vera v Ljubljano, v dekliško meščansko šolo, dečki so se šolali čisto na drugem koncu mesta. Bil je čas Orlov in Sokolov. Deklica, ki je odraščala v verski družini, je ljubljansko življenje spremljala z odprtimi očmi. Zanimala jo je drugačnost, tako da je namesto k Orlom, ki so bili religiozno usmerjeni, odšla raje k naprednim Sokolom. Pri profesorici zgodovine, zagrizeni Orlici, ni nikoli dobila višje ocene od trojke. Jezikava Ljubljančanka, ki je vedno našla hiter in odrezav odgovor, je postajala izobražena mladenka. Ni mogla vedeti, da bo nekoč partizanka. V osvobodilnem gibanju je delala od začetka vojne, pri tem pa je njeno politično prepričanje navdahnila ljubezen. Rada je videla mladega skojevca Cveta, sočasno pa je postala mladinska funkcionarka, obveščevalka… Cveto je bil ob življenje v Dachau, ona pa je imela večjo srečo. Leta 1943 je njena družina odšla v partizane. Iz hoste so prinesli še enega člana več, saj je njena mačeha Neža, zaradi svoje nežnosti ji je bila bolj mama kot mačeha, julija 1945 rodila sina. Dan pred osvoboditvijo Ljubljane naj bi Vera po dolgem času prvič prespala v postelji, imeli so miting v Kamniku, vendar se je ponoči oblekla in prespala raje na tleh. S težavo se je naučila hoditi po ravnem in se v mislih odmakniti od hribovitih poti od Menine planine, Črnega Grabna in Moravč ter nazaj, ki jih je ničkolikokrat prehodila. Vojna je minila in Zupančičevi so se vrnili v Kamenico, v svojo hišo, polno bolh. Da bi se jih znebili, so navsezadnje raztrosili praprot po vsej hiši. Pomagalo je. Dve leti po vojni je mama Neža rodila še dvojčiči, kmalu zatem pa je družina ostala brez očeta. Vera je podobno kot številni mladi partizani opravila partijsko šolo in je delala na mladinskem centralnem komiteju v Ljubljani do leta 1953. Nato je odšla za deset let v Kočevsko Reko, kjer se je spet zgodila ljubezen. Z očetom svojih otrok, Renate in Zvoneta, se ni nikoli poročila, čeprav sta imela prijazne stike vse do njegove smrti pred nekaj leti. Bil je koroški Slovenec, želel si je, da gre Vera z njim v Avstrijo, vendar se je odločila drugače. Z otrokoma je odšla v Velenje. Tudi tu se ji je zgodila ljubezen. Tokrat atletika.