Na vprašanje, ali nameravajo posneti ljubljanski nastop, so odgovorili, da nikoli ne snemajo koncertov, da to počno drugi ljudje (tehniki). Mogoče pa to ne bi bila slaba stvar, saj je bil koncert nadvse prijetno presenečenje. Občinstvo se je navdušujoče odzvalo na vsako Gillianovo kretnjo, ozvočenje je hrumelo pod težkimi akordi, najbolj presenetljiva pa je bila reakcija skupine, ki očitno ni pričakovala takšnega sprejema. Pevec se je med skladbami razgovoril kot navit, Roger Glover se je ves čas smehljaje pozibaval, Steve Morse, "metalski Chippendale", kot ga je označila kolegica z uredništva, je z nasmeškom zategoval strune svoje kitare, Airey in Ian Paice pa sta se skrita za inštrumenti prvič zares pokazala šele ob poslovilnem pozdravu. Glavno presenečenje večera je bila nepričakovana vključitev (glejte seznam skladb, op. p.) hardrockovske klasike Speed King, ki je bila na letošnji turneji premierno izvedena. Deep Purple sicer nimajo več takšne ostrine in surovosti kot v sedemdesetih, a Ian Gillan pri oseminpetdesetih v vokalnem dvoboju še vedno lahko pomete z večino pol mlajših stanovskih kolegov. Zgodba namreč traja že več kot 35 let. Je to mogoče zadnja turneja? "Ne … Razen če kak samomorilec z bombo naskoči oder, bomo 'trajali' še nekaj časa," je z nasmeškom pristavil Morse.