samem začetku – tako da ne bi sploh nikoli podprl zavesti. Možganske predele, ki vzdržujejo človeško telo in omogočajo njegovo rast, bi, nasprotno, pustili nedotaknjene. Tak proces bi morali brez dvoma skrbno nadzorovati. Nekateri deli nadomestnega telesa, ki bi jih kasneje utegnili potrebovati za presaditev, se po vsej verjetnosti ne bi primerno razvili, če bi pustili telo plavati v bazenu hranilnih snovi kot v prizorih iz filmov Šesti dan in Matrica. Nadomestno telo bi tu in tam morda potrebovalo razgibavanje. Brez delujočega korteksa bi to znala biti precej naporna naloga. Tisti dovolj premožni, ki si lahko privoščijo financiranje takega projekta, bi imeli od tega ogromne koristi. Nadomestno telo bi jih po potrebi oskrbovalo z ravno prav velikimi imunsko kompatibilnimi organi. Bajno bogati bi si lahko za vsak slučaj omislili celo več nadomestkov. Po kaki posebej težki nesreči, ki bi povzročila vrsto hudih poškodb, bi bilo celo bolj smiselno presaditi možgane iz izvirnega v nadomestno telo. Taka operacija seveda daleč presega trenutne zmožnosti sodobne medicine, bo pa morda izvedljiva v ne preveč oddaljeni prihodnosti. Ali bi bila taka oblika terapevtskega kloniranja moralno napačna? Zadržke bi lahko vzbujala neprimerna porazdelitev omejenih zdravstvenih virov. Bogatim bi dali še eno priložnost več za odžiranje zdravstvenih virov v razmerah, ko veliko ljudi nima dostopa niti do osnovne zdravstvene nege. To pa še zdaleč ni najbolj problematična plat ideje o nadomestnem telesu. Zamisel o uporabi metode prenosa jedra za ustvarjanje nadomestnih teles trči ob mejo naše pojmovne prilagodljivosti, ki jo priporoča Michael Tooley. Kot smo videli, nas skuša Tooley spodbuditi k ponovnemu premisleku o tem, ali je pripadnost človeškemu rodu sploh moralno pomembna ali pa je treba našo pravico do življenja utemeljiti v osebstvu. V presoji o številnih primerih splava njegovega nasveta niti ni težko upoštevati. Zarodek, ki ga ubije jutranja tabletka, je nesporno človeško bitje. Čeprav je pripadnik našega biološkega rodu s potencialom, da postane oseba, z njim težko sočustvujemo. Zgodnji zarodki niso niti malo podobni bitjem, katerih usoda nas skrbi. Trimesečni plod je temu že nekoliko bližje. A tudi slednji še zdaleč ne spominja na nekaj, kar bi na ulici pozdravili. Zdaj pa si zamislimo, da bi nadomestno telo skrbno negovali – kar