Pravkar končano predsedovanje Portugalske so v bruseljskih krogih primerjali z dolgočasnimi ravninskimi etapami na kolesarski dirki Tour de France. »Na koncu etape ni nobenega vrha, a če prenehaš pritiskati na pedala, ne prideš do cilja.« Premier Antonio Guterres, ki tekoče govori skoraj polovico jezikov članic skupnosti, je ost kritik skušal odvrniti z bilanco, v kateri je med drugim zapisano, da so se pod Portugalsko pričela pogajanja s kandidatkami iz druge skupine, vtem ko so prvokategornice odprle še zadnjih šest poglavij pravnega reda, začasno pa zaključile med 11 in 16 področij (Slovenija 12). Poleg tega se je unija z marčnim zasedanjem evropskega sveta v Lizboni, imenovanim tudi »www.vrh«, podala v zasledovanje Amerike na področju informatike in elektronske trgovine. Portugalska, dalje, ni le odprla medvladne konference o institucionalni reformi, temveč je tudi poskušala zbližati stališča sočlanic o posegih v skupne organe. Bilanca je na pogled skromna, kajti od treh reform, ki so uniji spodletele v času pred amsterdamskim vrhom (junija 1997), je državnemu sekretarju za evropske zadeve Franciscu Seixasu da Costi, četudi je požel splošne pohvale, uspelo doseči le okvirno soglasje o povečanju števila področij, o katerih ministrski svet odloča z večinskim glasovanjem, kar bi omejilo možnost blokiranja sklepov z vetom, pri prerazporeditvi glasov v najpomembnejšem političnem organu skupnosti in sestavi bruseljske komisije pa ni mogel izposlovati niti najmanjšega napredka. Zato pa si je Portugalska, ki ji je predsedovanje zapletla tudi kriza z Avstrijo, potem ko je 14 članic unije konec januarja v protest proti sodelovanju Svobodnjaške stranke v novi dunajski koaliciji prvič v skoraj polstoletni zgodovini skupnosti uvedlo dvostranske sankcije proti sočlanici, v konto dosežkov lahko vpisala dogovor o vključitvi »poglobljenega sodelovanja« (ki bo ožjemu krogu članic omogočal ločene politične ali gospodarske aktivnosti) na dnevni red medvladne konference.