V drugem delu tabele pa so navedeni štirje različni (hipotetični) volilni sistemi. Osnova pri vseh štirih so seveda dejanski rezultati, ki so jih stranke na decembrskih volitvah dosegle. Pri vsakem volilnem sistemu je navedeno število mandatov (poslanskih sedežev), ki bi jih stranka imela v državnem zboru, temu pa je dodan še izračun, ki pove, kolikšen odstotek mandatov bi imela stranka v parlamentu. Vsi štirje volilni sistemi so proporcionalni. Kot metoda preračunavanja glasov v poslanske sedeže je bil pri vseh uporabljen D'Hondtov sistem. Nato nastopijo razlike: prvi volilni sistem (1) ne predpisuje praga za vstop v parlament, pa tudi delitev mandatov se opravi zgolj na državni ravni. Pri drugem volilnem sistemu (2) se poslanski sedeži ravno tako delijo zgolj na eni, državni ravni, prag za vstop v parlament pa je določen s tremi mandati. Tretjemu (3) in četrtemu (4) volilnemu sistemu je skupno to, da - za razliko od ostalih - poznata dve delitvi mandatov: prva se opravi na ravni volilnih enot, druga pa na ravni države. Pri obeh je prag za drugo delitev (kar ni isto kot prag za vstop v parlament - tega tretji in četrti volilni sitem sploh nimata) določen s tremi doseženi mandati. Razlikujeta pa se v tem, da se pri tretjem sistemu druga delitev opravi na podlagi vseh glasov, ki bi jih stranka dosegla na volitvah, pri četrtem pa zgolj na podlagi preostankov glasov. Povedano drugače: pri četrtem volilnem sistemu se pri delitvi na državni ravni (druga delitev) upoštevajo le tisti glasovi, ki jih stranka še ni porabila, »konzumirala« z morebitnimi neposredno izvoljenimi poslanci po volilnih enotah. Tretji volilni sistem nam kaže strukturo parlamenta, ki bi nastala, če bi poslanci upopštevali mnenje strokovne skupine, ki je pripravila zakon o voolitvah v državni zbor, četrti volilni sistem pa nam kaže obstoječo strukturo parlamenta, se pravi, strukturo, ki je nastala na podlagi zakona, ki so ga poslanci izglasovali v parlamentu.