Takšnim in podobnim neprijetnostim so se poskušali izogniti z volilnimi sistemi, ki se zdijo prav vratolomni. Sistem s kvotami, ki so si ga izmislili v Angliji, deluje takole: recimo, da imamo 10 kandidatov za 5 mest upravnega odbora prostovoljnega gasilskega društva, ki ima 100 članov. Pred volitvami volilna komisija izračuna kvoto po formuli »število članov deljeno s številom mest plus ena«, kar pri gasilskem društvu znese 21. Kvota je očitno za 1 povečano število glasov, ki bi jih na navadnih (in nesmiselnih) volitvah dosegla peterica povsem enakovrednih kandidatov. Vendar pa kandidati niso enakovredni in jih je preveč. Člani društva jih na volilnih lističih razvrstijo po primernosti in vsi kandidati, ki so po številu glasov na prvih mestih presegli kvoto, so izvoljeni. Postopek na tej stopnji preračunavanja glasov praviloma ne da potrebnega števila izvoljenih in zato presežke glasov izvoljenih kandidatov nad kvoto v enakih deležih prištejejo kandidatom na drugem mestu. Vse skupaj nato ponavljajo toliko časa, da so mesta v upravnem odboru zasedena. Ker pa se tudi to ne zgodi vedno, morajo takrat najvišje ležečim še neizvoljenim kandidatom prištevati tudi glasove najnižje ležečih, ki jih pri tem seveda črtajo s seznama. Zapleteni sistem prvemu kriteriju pravičnosti na zadošča, ker pač prerazporeja glasove volivcev, je pa očitno dovolj pravičen, da se zdi sprejemljiv, četudi morajo volivci po takšnih volitvah včasih bentiti nad domnevnimi volilnimi goljufijami.