Za stranke slovenske pomladi slej ko prej velja, da bodo parlamentarno večino morale doseči same - ali pa pomladanske vlade ne bo. Doseči jo bodo morale v okoliščinah, ki jim bodo morebiti zelo naklonjene, ali pa sploh ne. Ker so majhne stranke, ki lahko upajo na vstop v parlament (z izjemo Gošnikovih Zelenih Slovenije) pretežno leve ali sredinske usmeritve, lahko med zelo naklonjene okoliščine uvrstimo tudi že volilni izid, v okviru katerega bi se v parlament uvrstilo zgolj pet velikih strank. Glasovi, ki bi jih Peršakovi demokrati, Jelinčičevi nacionalisti in upokojenski DeSUS nabrali na levici in sredini, bi šli v koš, "njihovi" poslanski sedeži pa bi se razdelili med vseh pet velikih strank, s čimer bi se jih kar nekaj prelilo tudi k desnim, pomladanskim strankam, čeprav bi bili glasovi zanje nabrani na levici in sredini. Če bi pomladanskim strankam šel na roko še "iracionalni" sistem preračunavanja glasov volilcev v sedeže parlamenta, ki je vgrajen v veljavni volilni zakon - to je sistem, ki nagrajuje stranke z velikimi ostanki glasov na vsedržavni ravni - hkrati pa bi isti sistem prinesel okoli drugi dve veliki stranki, Liberalno demokracijo in Združeno listo, se parlamentarna večina strank slovenske pomladi in pomladanska vlada sploh ne zdita tako oddaljeni. Na splošno velja, da manj ko bo strank, ki se bodo prebile v parlament, večja bo verjetnost pomladanske vlade. In obratno: več ko bo strank v parlamentu, slabši bodo obeti pomladanske vlade.