Nenačelna koalicija komunistov in Enotnosti je povzročila bojkot treh strank ali približno tretjine poslancev iz vrst Zveze desnih sil (ta stranka nekdanjega premiera Kirijenka je veljala za Putinovo zaveznico, zdaj že razmišlja o umiku podpore za Putinovo predsedniško kandidaturo), Jabloka in Domovine vse Rusije. Za vodjo dume je bil spet izvoljen komunist Genadij Seleznjov, obe veliki stranki sta bili potem prej omenjeni trojici pripravljeni prepustiti samo tri od 27 odborov. Seleznjov je v petek nekoliko komično poskusil popraviti škodo z obljubo, da bodo pač ustanovili še nekaj odborov in njihovo vodstvo prepustili opoziciji. Škandal je poskušal razrešiti tudi Putin s pogovori z nekdanjim premierom Sergejem Stepašinom (zdaj je poslanec Jabloka) in voditeljem zgornjega doma Jegorjem Strojevom in s pitijsko izjavo, da bi kot predsednik vlade raje videl koalicijo reformnih sil in z njo sprejemal reformne gospodarske zakone, vendar mora kot predsednik države spoštovati razpored političnih sil. Vsi njegovi politični manevri pa so usmerjeni k izvolitvi za predsednika države. Zaenkrat mu kaže odlično in bi bil, glede na različne raziskave javnega mnenja, izvoljen že v prvem krogu. Zelo verjetno je bil tudi kompromis s komunisti namenjen temu cilju, samo preveč požrešni sta bili obe stranki in sta zato doživeli tak buren odziv opozicije. Če bo Putinu uspelo, da jih privabi nazaj in na kratko drži komuniste, bi bil na konju. Samo pomislite, kako dobro bi šlo Putinu kot predsedniku: v dumi bi vedno imel večino (Jelcin se je vedno moral ubadati s sovražnimi poslanci), pri bolj reformističnih zakonih bi njegovi Enotnosti pomagala opozicija namesto komunistov. Skoraj prelepo, da bi bilo resnično. Zdaj mora torej prepričati opozicijo, naj gre nazaj v poslanske klopi, ker brez njihove podpore (to je navsezadnje tudi njihov cilj) ne more doseči gospodarske reforme, komuniste pa prepričati, da jim je dal že več, kot bi dejansko dosegli, in jim stati ob strani pri njihovih predlogih o boljšem financiranju vojske, bolj trdem odnosu do Zahoda, jim morda potihem dovoliti, da bodo preprečili zemljiške reforme... Možnosti ima Putin dovolj, kot spreten, bolje rečeno zvijačen politik jih bo verjetno večino tudi uresničil.